Page 153 - Ana Mlekuž in Igor Ž. Žagar, ur. • Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: Digitalizacija vzgoje in izobraževanja – priložnosti in pasti. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2023. Digitalna knjižnica, Dissertationes 46
P. 153
gotavljanje k akovosti pr i vr ednotenju pr eizkusov nacionalnega pr everjanja znanja
pri vrednotenju preveč odstopa, mora počakati, da ovrednotene preizku-
se pregleda pomočnik glavnega ocenjevalca (PGO) (Slika 5). Ta ocenjeval-
cu poda povratno informacijo in odloči, ali ocenjevalca potrdi za nadalj-
nje vrednotenje.
Ocenjevalec lahko po standardizaciji začne z vrednotenjem dejanskih
preizkusov. Pri tem so mednje naključno pomešani trije kontrolni preizku-
si. Tudi ti se primerjajo z referenčnim vrednotenjem, ocenjevalci pa povrat-
no informacijo prejmejo že tekom samega vrednotenja, da ga lahko ustre-
zno prilagodijo. V kolikor pri posameznem kontrolnem preizkusu preveč
odstopajo, se njihovo vrednotenje začasno ustavi, dokler ne pregledajo vseh
nalog, pri katerih so odstopali, in prejmejo povratno informacijo o kako
vosti svojega vrednotenja.
Vaja Standardizacija Potrditev Redno vrednotenje +
kontrolni preizkusi
Slika 6: Shema postopka vrednotenja preizkusov NPZ (angl. RM Assessor)
1.2 Pomen kontrolnih mehanizmov in pomisleki glede postopka
vrednotenja preizkusov NPZ
S kontrolnimi mehanizmi vaje, standardizacije in kontrolnega vrednote-
nja skrbimo, da so ocenjevalci dodobra seznanjeni z nalogami in navodili
za vrednotenje. To posledično zagotavlja poenotenost kriterijev ocenjeval-
cev in prispeva k objektivnosti vrednotenja. Postopek prav tako omogoča,
da imajo pomočniki glavnih ocenjevalcev pregled nad delom ocenjevalcev
in lahko bdijo nad tistimi, ki imajo pri vrednotenju več težav.
Vendarle se glede kontrolnih mehanizmov za zagotavljanje kakovosti
vrednotenja poraja nekaj vprašanj. Glavno med njimi se tiče njihove veljav-
nosti (npr. Murphy in Davidshofer, 1988) za ločevanje ocenjevalcev glede na
kakovost vrednotenja. Pomembno vprašanje je, ali se ocenjevalci podobno
kot pri vrednotenju preizkusov vaje, predvsem pa standardizacije in kon-
trolnega vrednotenja odrežejo tudi pri vrednotenju preostalih preizkusov.
Dilema je torej, ali s kontrolnimi mehanizmi identificiramo ocenjevalce, ki
153
pri vrednotenju preveč odstopa, mora počakati, da ovrednotene preizku-
se pregleda pomočnik glavnega ocenjevalca (PGO) (Slika 5). Ta ocenjeval-
cu poda povratno informacijo in odloči, ali ocenjevalca potrdi za nadalj-
nje vrednotenje.
Ocenjevalec lahko po standardizaciji začne z vrednotenjem dejanskih
preizkusov. Pri tem so mednje naključno pomešani trije kontrolni preizku-
si. Tudi ti se primerjajo z referenčnim vrednotenjem, ocenjevalci pa povrat-
no informacijo prejmejo že tekom samega vrednotenja, da ga lahko ustre-
zno prilagodijo. V kolikor pri posameznem kontrolnem preizkusu preveč
odstopajo, se njihovo vrednotenje začasno ustavi, dokler ne pregledajo vseh
nalog, pri katerih so odstopali, in prejmejo povratno informacijo o kako
vosti svojega vrednotenja.
Vaja Standardizacija Potrditev Redno vrednotenje +
kontrolni preizkusi
Slika 6: Shema postopka vrednotenja preizkusov NPZ (angl. RM Assessor)
1.2 Pomen kontrolnih mehanizmov in pomisleki glede postopka
vrednotenja preizkusov NPZ
S kontrolnimi mehanizmi vaje, standardizacije in kontrolnega vrednote-
nja skrbimo, da so ocenjevalci dodobra seznanjeni z nalogami in navodili
za vrednotenje. To posledično zagotavlja poenotenost kriterijev ocenjeval-
cev in prispeva k objektivnosti vrednotenja. Postopek prav tako omogoča,
da imajo pomočniki glavnih ocenjevalcev pregled nad delom ocenjevalcev
in lahko bdijo nad tistimi, ki imajo pri vrednotenju več težav.
Vendarle se glede kontrolnih mehanizmov za zagotavljanje kakovosti
vrednotenja poraja nekaj vprašanj. Glavno med njimi se tiče njihove veljav-
nosti (npr. Murphy in Davidshofer, 1988) za ločevanje ocenjevalcev glede na
kakovost vrednotenja. Pomembno vprašanje je, ali se ocenjevalci podobno
kot pri vrednotenju preizkusov vaje, predvsem pa standardizacije in kon-
trolnega vrednotenja odrežejo tudi pri vrednotenju preostalih preizkusov.
Dilema je torej, ali s kontrolnimi mehanizmi identificiramo ocenjevalce, ki
153
