Page 92 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: medsebojni vplivi raziskovanja in prakse. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2021. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 92
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju: medsebojni vpliv r aziskovanja in pr akse
stoletja oblikovali Vzgojni program za vzgojo in varstvo predšolskih otrok
(1979). Program je bil v začetku osemdesetih let dopolnjen z Vzgojnim pro-
gramom priprave otrok na osnovno šolo (1981), kjer je bila poudarjena izo-
braževalna komponenta, ki je služila pripravi otrok na formalno izobraže-
vanje v osnovni šoli. Korenite spremembe so v kurikularnih dokumentih
za predšolsko vzgojo nastale konec 90-tih let – kot zadnji nacionalni doku-
ment za predšolsko vzgojo pa poznamo pod imenom Kurikulum za vrtce
(1999). Temeljna sprememba novo zasnovanega programa upošteva pred-
hodni kurikularni deficit učno-snovnega načrtovanja, zato je bil le-ta pre-
oblikovan v učno-ciljno načrtovanje, ob čemer se navezuje na procesno-
-razvojno naravnanost posameznika. Najnovejši kurikulum v primerjavi s
prejšnjima nacionalnima dokumentoma opredeljuje cilje, iz katerih izhaja-
jo načela za njihovo uresničevanje. Strokovni delavci morajo tako cilje kot
načela povezovati v operativne načrte in nato vzgojne dejavnosti prilaga-
jati starostni skupini otrok (Kroflič, 2001: 16). Vrtčevski kurikulum (Kuri-
kulum za vrtce, 1999) temeljno opredeljuje šest področij posameznih dejav-
nosti: gibanje, umetnost, družbo, naravo, matematiko in jezik – slednji je
predmet analize raziskave z vidika razvijanja predopismenjevalnih spret-
nosti. Le-te so v kurikularni zasnovi opredeljene pri jeziku (Kurikulum
za vrtce, 1999: 20), nekatere segmente, ki so vezani na predopismenjeva-
nje, pa prepoznamo tudi na drugih področjih programa, npr. pri gibanju,
umetnosti ali na glasbenem področju.
Predbralne, predpisalne in predračunske učne spretnosti pridobiva-
jo v predšolskem obdobju vedno večji pomen (Richman in Rescorla, 2015),
sem pa v sklopu kurikuluma na področju jezika sodijo tudi predopisme-
njevalne spretnosti (Kurikulum za vrtce, 1999: 20). Kurikulum (ibid) cilj-
no na področju jezika navaja »razvijanje predbralnih in predpisalnih spret-
nosti«, v svojih načelih pa izpostavlja »vertikalno povezovanje med vrtcem
in šolo« (ibid: 8). V nadaljevanju izpostavi, da predšolsko obdobje ni name-
njeno »pripravi otrok na naslednjo stopnjo vzgoje in izobraževanja« (ibid:
10), kar lahko razumemo kot odmev na prejšnjo zasnovo predšolskega pro-
grama (Vzgojni programom priprave otrok na osnovno šolo, 1981), ko je
bila najpomembnejša naloga zadnjega leta predšolskega delovanja pripra-
va otroka na šolo. Prav nasprotno kot Kurikulum za vrtce (1999) pa evrop-
ski komisar za izobraževanje, kulturo in mladino Figel (Turnšek in Zorec
Batistič 2009: 3) izpostavlja pomen predšolske vzgoje kot temelj za poznej-
še izobraževanje, ter meni, da predšolska vzgoja v sodobnem času predsta-
vlja neposreden izziv vsakega izobraževalnega sistema. Tako Jalongo (2015)
92
stoletja oblikovali Vzgojni program za vzgojo in varstvo predšolskih otrok
(1979). Program je bil v začetku osemdesetih let dopolnjen z Vzgojnim pro-
gramom priprave otrok na osnovno šolo (1981), kjer je bila poudarjena izo-
braževalna komponenta, ki je služila pripravi otrok na formalno izobraže-
vanje v osnovni šoli. Korenite spremembe so v kurikularnih dokumentih
za predšolsko vzgojo nastale konec 90-tih let – kot zadnji nacionalni doku-
ment za predšolsko vzgojo pa poznamo pod imenom Kurikulum za vrtce
(1999). Temeljna sprememba novo zasnovanega programa upošteva pred-
hodni kurikularni deficit učno-snovnega načrtovanja, zato je bil le-ta pre-
oblikovan v učno-ciljno načrtovanje, ob čemer se navezuje na procesno-
-razvojno naravnanost posameznika. Najnovejši kurikulum v primerjavi s
prejšnjima nacionalnima dokumentoma opredeljuje cilje, iz katerih izhaja-
jo načela za njihovo uresničevanje. Strokovni delavci morajo tako cilje kot
načela povezovati v operativne načrte in nato vzgojne dejavnosti prilaga-
jati starostni skupini otrok (Kroflič, 2001: 16). Vrtčevski kurikulum (Kuri-
kulum za vrtce, 1999) temeljno opredeljuje šest področij posameznih dejav-
nosti: gibanje, umetnost, družbo, naravo, matematiko in jezik – slednji je
predmet analize raziskave z vidika razvijanja predopismenjevalnih spret-
nosti. Le-te so v kurikularni zasnovi opredeljene pri jeziku (Kurikulum
za vrtce, 1999: 20), nekatere segmente, ki so vezani na predopismenjeva-
nje, pa prepoznamo tudi na drugih področjih programa, npr. pri gibanju,
umetnosti ali na glasbenem področju.
Predbralne, predpisalne in predračunske učne spretnosti pridobiva-
jo v predšolskem obdobju vedno večji pomen (Richman in Rescorla, 2015),
sem pa v sklopu kurikuluma na področju jezika sodijo tudi predopisme-
njevalne spretnosti (Kurikulum za vrtce, 1999: 20). Kurikulum (ibid) cilj-
no na področju jezika navaja »razvijanje predbralnih in predpisalnih spret-
nosti«, v svojih načelih pa izpostavlja »vertikalno povezovanje med vrtcem
in šolo« (ibid: 8). V nadaljevanju izpostavi, da predšolsko obdobje ni name-
njeno »pripravi otrok na naslednjo stopnjo vzgoje in izobraževanja« (ibid:
10), kar lahko razumemo kot odmev na prejšnjo zasnovo predšolskega pro-
grama (Vzgojni programom priprave otrok na osnovno šolo, 1981), ko je
bila najpomembnejša naloga zadnjega leta predšolskega delovanja pripra-
va otroka na šolo. Prav nasprotno kot Kurikulum za vrtce (1999) pa evrop-
ski komisar za izobraževanje, kulturo in mladino Figel (Turnšek in Zorec
Batistič 2009: 3) izpostavlja pomen predšolske vzgoje kot temelj za poznej-
še izobraževanje, ter meni, da predšolska vzgoja v sodobnem času predsta-
vlja neposreden izziv vsakega izobraževalnega sistema. Tako Jalongo (2015)
92
