Page 101 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 101
po luthrovem nastopu: med reformo in politiko
V obdobju Jana Auguste se je Luthrov vpliv na češke brate kazal pred
vsem skozi spremembe v teologiji, v novem razumevanju državljanskih
dolžnosti vernika in v povsem drugačnem mestu plemstva med češkimi
brati, kot so ga modrokrvneži iz dežel sv. Václava imeli dotlej. Češki brat
je so sprejeli Luthrova pogleda sola gratia in sola fide ter v svojo konfesijo
kot jedro evangelija umestili odrešitev zgolj po Božji milosti in veri v Jezusa
Kristusa.
Z veroizpovedno artikulacijo lastne teologije so se odzvali tudi na
predložitev Augsburške veroizpovedi 1530. Zato sta Jan Roh in Jan Augusta
ob pomoči Václava Mitmanka in drugih češkobratskih študentov, ki so
študirali na tujih univerzah, napisala konfesijo. To sta nato češka plemi
ča Vilém Křinecký in Jindřich Domousnický, ki sta bila češka brata, v če
škem rokopisu in s podpisi 12 baronov in 33 vitezov 14. novembra 1535 na
Dunaju predala kralju Ferdinandu I. Češkobratska veroizpoved je v knjiž
ni obliki prvič izšla leto kasneje, 1536., in sicer pod naslovom Počet z viery a
z učenie křesťanského, králi jeho milosti v Vídni podaný od pánuov a rytieř
stva královstvie Českého, kteříž jsu z Jednoty Bratřie zákona Kristova, léta
1535. Od tedaj do začetka prisilne pobelogorske rekatolizacije čeških dežel
po novembru 1620 je češkobratska konfesija izšla kar šestnajstkrat, v štirih
jezikih (češčina, latinščina, nemščina in poljščina) in številnih redakcijah
(Müller III 1931, 413–23).
Po prvi izdaji 1536. je istega leta izšla še enkrat, že leta 1538 pa z Luthrovim
predgovorom v Wittenbergu, in sicer v latinskem jeziku (Confessio fi-
dei ac religionis, Baronum ac Nobilium regni Bohoemiae, Serenissimo ac
Invictissimo Romanorum, Bohoemiae etc. Regi, Viennae Austriae sub anno
Domini 1535 oblata). Latinsko izdajo z Luthrovim predgovorom (Praefatio
doctoris Martini Lutheri in Confessionem Valdensium) je v Tübingenu
leta 1558 ponovil Peter Pavel Vergerij ml., ki je v knjižici pod naslovom
Testimonia zbral tudi ekscerpte iz korespondence čeških bratov z Luthrom,
Melanchthonom, Martinom Bucerjem in Wolfgangom Musculom, k če
ški konfesiji pa je sam napisal tudi predgovor. Nadaljnje izdaje so sledile
leta 1561 (na podlagi slednje je izšel leta 1563 prevod v poljščino), 1564 (če
ška izdaja; le-ta je biblične citate Nove zaveze že jemala iz prevoda Jana
Blahoslava, ki je kasneje predstavljal temeljni kamen Kralicke biblije), 1573
(Wittenberg, novi prevod v latinščino in nemščino; latinski prevod je bil
delo nemškega filologa Ezroma Rüdingerja, ki je bil historiograf čeških bra
tov), 1574 (dve češki izdaji na podlagi zadnje redakcije latinskega besedila),
1575 (Basel, latinska izdaja), 1607 (češka izdaja s posameznimi popravki) in
101
V obdobju Jana Auguste se je Luthrov vpliv na češke brate kazal pred
vsem skozi spremembe v teologiji, v novem razumevanju državljanskih
dolžnosti vernika in v povsem drugačnem mestu plemstva med češkimi
brati, kot so ga modrokrvneži iz dežel sv. Václava imeli dotlej. Češki brat
je so sprejeli Luthrova pogleda sola gratia in sola fide ter v svojo konfesijo
kot jedro evangelija umestili odrešitev zgolj po Božji milosti in veri v Jezusa
Kristusa.
Z veroizpovedno artikulacijo lastne teologije so se odzvali tudi na
predložitev Augsburške veroizpovedi 1530. Zato sta Jan Roh in Jan Augusta
ob pomoči Václava Mitmanka in drugih češkobratskih študentov, ki so
študirali na tujih univerzah, napisala konfesijo. To sta nato češka plemi
ča Vilém Křinecký in Jindřich Domousnický, ki sta bila češka brata, v če
škem rokopisu in s podpisi 12 baronov in 33 vitezov 14. novembra 1535 na
Dunaju predala kralju Ferdinandu I. Češkobratska veroizpoved je v knjiž
ni obliki prvič izšla leto kasneje, 1536., in sicer pod naslovom Počet z viery a
z učenie křesťanského, králi jeho milosti v Vídni podaný od pánuov a rytieř
stva královstvie Českého, kteříž jsu z Jednoty Bratřie zákona Kristova, léta
1535. Od tedaj do začetka prisilne pobelogorske rekatolizacije čeških dežel
po novembru 1620 je češkobratska konfesija izšla kar šestnajstkrat, v štirih
jezikih (češčina, latinščina, nemščina in poljščina) in številnih redakcijah
(Müller III 1931, 413–23).
Po prvi izdaji 1536. je istega leta izšla še enkrat, že leta 1538 pa z Luthrovim
predgovorom v Wittenbergu, in sicer v latinskem jeziku (Confessio fi-
dei ac religionis, Baronum ac Nobilium regni Bohoemiae, Serenissimo ac
Invictissimo Romanorum, Bohoemiae etc. Regi, Viennae Austriae sub anno
Domini 1535 oblata). Latinsko izdajo z Luthrovim predgovorom (Praefatio
doctoris Martini Lutheri in Confessionem Valdensium) je v Tübingenu
leta 1558 ponovil Peter Pavel Vergerij ml., ki je v knjižici pod naslovom
Testimonia zbral tudi ekscerpte iz korespondence čeških bratov z Luthrom,
Melanchthonom, Martinom Bucerjem in Wolfgangom Musculom, k če
ški konfesiji pa je sam napisal tudi predgovor. Nadaljnje izdaje so sledile
leta 1561 (na podlagi slednje je izšel leta 1563 prevod v poljščino), 1564 (če
ška izdaja; le-ta je biblične citate Nove zaveze že jemala iz prevoda Jana
Blahoslava, ki je kasneje predstavljal temeljni kamen Kralicke biblije), 1573
(Wittenberg, novi prevod v latinščino in nemščino; latinski prevod je bil
delo nemškega filologa Ezroma Rüdingerja, ki je bil historiograf čeških bra
tov), 1574 (dve češki izdaji na podlagi zadnje redakcije latinskega besedila),
1575 (Basel, latinska izdaja), 1607 (češka izdaja s posameznimi popravki) in
101
