Page 92 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 92
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
večdimenzionalen koncept, ki lahko pomeni 'izjemnost', 'popolnost ali do-
slednost', 'ustreznost namenu' 'vrednost za denar' ali 'transformacijo' (Har-
vey in Green, 1993), zato je kakovost v očeh opazovalca (Vroeijenstijn, 1995).
V določenih pogledih so razvrstilne lestvice zasenčile tudi zanimanje
za vprašanje zagotavljanja kakovosti visokega šolstva, saj lahko zaradi svo-
je preproste oblike v visokošolskih sistemih, kjer so sistemi zagotavljanja
kakovosti pojav novejšega izvora, celo prevzamejo njihovo funkcijo (Ha-
zelkorn, 2012: 61; Hazelkorn et al., 2014). Očitna je tudi njihova povezava
s pristopi zagotavljanja kakovosti, še posebej z akreditacijo, saj naj bi ne-
katere vlade uvrstitve visokošolskih zavodov uporabljale kot pripomoček
pri odločanju, ali naj visokošolski zavod pridobi akreditacijo ali ne. Ma-
kedonska vlada je npr. v letu 2011 naročila izdelavo makedonske različice
ARWU, ki naj bi prispevala k večji preglednosti glede kakovosti in učin-
kovitosti makedonskih visokošolskih ustanov; nanjo je bilo tako v zadnji
objavi 2015–2016 vključenih 19 domačih univerz in visokih strokovnih šol
(ARWU, 2018c). Tako je mogoče trditi, da akreditacija kot tudi razvršča-
nje univerz lahko vplivata na izvajanje visokošolskih politik, saj »da bi lah-
ko [visokošolske institucije] uspele v akreditaciji in na lestvicah univerz,
je dostop do financiranja raziskav vse bolj pomemben sestavni del institu-
cionalnih strategij« (Bleiklie, 2011: 25), kar se npr. odraža v uveljavitvi po-
bud, namenjenih krepitvi odličnosti institucij, kot je nemška Exzellenzini-
tiative (ibid.).
Med akreditacijo in lestvicami univerz pa lahko najdemo tudi druge
podobnosti: oba »instrumenta preglednosti« (Hazelkorn, 2012) pripisujeta
velik pomen vhodnim kazalnikom (npr. število vpisanih študentov, razpo-
ložljivi finančni viri), čeprav Berlinska načela o razvrščanju visokošolskih
institucij poudarjajo, da bi morali biti sistemi razvrščanja univerz samo
»eden izmed številnih različnih pristopov pri ocenjevanju vložkov, proce-
sov in rezultatov visokošolskega izobraževanja /…/ [in] ne smejo biti glavni
način ocenjevanja, kaj visokošolsko izobraževanje je in počne« (Internatio-
nal Ranking Expert Group, 2006: 2).
Po drugi strani najdemo med razvrstilnimi lestvicami in akreditaci-
jo tudi nekatere razlike: medtem ko prve zagotavljajo informacije o dolo-
čenih vidikih institucije, se z akreditacijo presoja, ali so pridobljeni podat-
ki o instituciji ali študijskem programu skladni z določenimi standardi,
npr. s Standardi in smernicami za zagotavljanje kakovosti visokega šolstva
v evropskem visokošolskem prostoru, znanimi kot ESG (Costes et al., 2010:
21).
92
večdimenzionalen koncept, ki lahko pomeni 'izjemnost', 'popolnost ali do-
slednost', 'ustreznost namenu' 'vrednost za denar' ali 'transformacijo' (Har-
vey in Green, 1993), zato je kakovost v očeh opazovalca (Vroeijenstijn, 1995).
V določenih pogledih so razvrstilne lestvice zasenčile tudi zanimanje
za vprašanje zagotavljanja kakovosti visokega šolstva, saj lahko zaradi svo-
je preproste oblike v visokošolskih sistemih, kjer so sistemi zagotavljanja
kakovosti pojav novejšega izvora, celo prevzamejo njihovo funkcijo (Ha-
zelkorn, 2012: 61; Hazelkorn et al., 2014). Očitna je tudi njihova povezava
s pristopi zagotavljanja kakovosti, še posebej z akreditacijo, saj naj bi ne-
katere vlade uvrstitve visokošolskih zavodov uporabljale kot pripomoček
pri odločanju, ali naj visokošolski zavod pridobi akreditacijo ali ne. Ma-
kedonska vlada je npr. v letu 2011 naročila izdelavo makedonske različice
ARWU, ki naj bi prispevala k večji preglednosti glede kakovosti in učin-
kovitosti makedonskih visokošolskih ustanov; nanjo je bilo tako v zadnji
objavi 2015–2016 vključenih 19 domačih univerz in visokih strokovnih šol
(ARWU, 2018c). Tako je mogoče trditi, da akreditacija kot tudi razvršča-
nje univerz lahko vplivata na izvajanje visokošolskih politik, saj »da bi lah-
ko [visokošolske institucije] uspele v akreditaciji in na lestvicah univerz,
je dostop do financiranja raziskav vse bolj pomemben sestavni del institu-
cionalnih strategij« (Bleiklie, 2011: 25), kar se npr. odraža v uveljavitvi po-
bud, namenjenih krepitvi odličnosti institucij, kot je nemška Exzellenzini-
tiative (ibid.).
Med akreditacijo in lestvicami univerz pa lahko najdemo tudi druge
podobnosti: oba »instrumenta preglednosti« (Hazelkorn, 2012) pripisujeta
velik pomen vhodnim kazalnikom (npr. število vpisanih študentov, razpo-
ložljivi finančni viri), čeprav Berlinska načela o razvrščanju visokošolskih
institucij poudarjajo, da bi morali biti sistemi razvrščanja univerz samo
»eden izmed številnih različnih pristopov pri ocenjevanju vložkov, proce-
sov in rezultatov visokošolskega izobraževanja /…/ [in] ne smejo biti glavni
način ocenjevanja, kaj visokošolsko izobraževanje je in počne« (Internatio-
nal Ranking Expert Group, 2006: 2).
Po drugi strani najdemo med razvrstilnimi lestvicami in akreditaci-
jo tudi nekatere razlike: medtem ko prve zagotavljajo informacije o dolo-
čenih vidikih institucije, se z akreditacijo presoja, ali so pridobljeni podat-
ki o instituciji ali študijskem programu skladni z določenimi standardi,
npr. s Standardi in smernicami za zagotavljanje kakovosti visokega šolstva
v evropskem visokošolskem prostoru, znanimi kot ESG (Costes et al., 2010:
21).
92
