Page 151 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. Digitalna knjižnica, Dissertationes 37
P. 151
vključenost družinske tematike v izobr aževanje učiteljev
oznake »feministka« je pravzaprav okrepila njihov status sodobnih kultur-
nih ikon, ne pa ga zmanjšala (Rivers, 2017: 4).4
Kako pa je s problematično tendenco ustvarjati nove junakinje, »izje-
mne ženske«, ki jih ustvarja postfeministična naracija neoliberalizma (Bra-
idotti, 2005: 4)? V tej naraciji je poudarjena individualna vrednost posa-
mezne ženske, ne glede na njene vrednote ali denimo politično orientacijo.
Izjemna ženska, pravi Rosi Braidotti, je bil prepoznaven topos, »preden je
žensko gibanje vpeljalo bolj egalitarna načela medsebojne povezanosti, so-
lidarnosti in skupinskega dela. Škodljiv del tega sindroma je, da ne le zani-
kuje zgodovino ženskih bojev, pač pa tudi spodbuja nov občutek izolacije
med ženskami in tako nove oblike ranljivosti« (Braidotti, 2005: 4–5). Sko-
zi revizionistično preoblikovanje zgodovine so na ta način kot feministič-
ne heroine v popularni kulturi reformirane tudi ženske, ki niso (nujno) pri-
spevale k izboljšanju položaja žensk (prav tam; gl. tudi Vendramin 2018c).
Tukaj moram omeniti knjigo Elene Favilli in Francesce Cavallo Zgod-
be za lahko noč za uporniške punce,5 ker lahko ob njej odprem dva proble-
ma (pa seveda tudi zato, ker se naslavlja na dekleta, no, punce). Prvič, se-
veda je pomemben prispevek v tem, da ugotovimo, da ženske v zgodovini
so: gre torej zapolnjevanje praznin in prepoznavanje pomembnih dosež-
kov žensk, ki so pogosto na različnih področjih spregledane. Hkrati je to
tudi vprašanje pisanja zgodovine6 (in konec koncev vključevanja delovanja
žensk na različnih področjih v učne načrte in učbenike; kot vemo, imamo
težave z vključevanjem avtoric v učne načrte in maturitetne eseje za sloven-
ščino) (za več gl. tudi Vendramin, 2018a).
Drugič, če poskusimo razmišljati malce širše, pa tudi teoretsko: so to
tudi feministične junakinje?7 Problematično je, kot že rečeno zgoraj, pou-
darjati individualno vrednost ženske, ne glede na njeno politiko in vredno-
te – tu bi avtoricama, če je njun namen motivacijski, morda kazalo sveto-
vati, da nekaterih »izjemnih žensk« ne vključita. Sami pravita, da sta želeli
4 Zanimivo bi bilo videti/raziskati, kako je s tem v slovenskem prostoru, pri osebah, ki
se na ta ali oni način pojavljajo v javnosti/kulturni sferi.
5 Medtem je izšla tudi že Zgodbe za lahko noč za uporniške punce 2. Imamo pa tudi
slovensko različico (ki pa ni predmet tega razmisleka), ki jo je napisala Nika Kovač
z naslovom Pogumne punce (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018). Obstajajo pa tudi
Zgodbe za fante, ki si drznejo biti drugačni Bena Brooksa (Tržič: Učila International,
2018).
6 Prav gotovo se ne smemo slepiti, da so na ta način zapolnjene vse pege – zapisi
zgodovine so nepopolni in pristranski, izbor iz pričujoče knjige pa tudi, saj je
geografsko precej omejen.
7 Med žensko in feministko seveda ni enačaja.
151
oznake »feministka« je pravzaprav okrepila njihov status sodobnih kultur-
nih ikon, ne pa ga zmanjšala (Rivers, 2017: 4).4
Kako pa je s problematično tendenco ustvarjati nove junakinje, »izje-
mne ženske«, ki jih ustvarja postfeministična naracija neoliberalizma (Bra-
idotti, 2005: 4)? V tej naraciji je poudarjena individualna vrednost posa-
mezne ženske, ne glede na njene vrednote ali denimo politično orientacijo.
Izjemna ženska, pravi Rosi Braidotti, je bil prepoznaven topos, »preden je
žensko gibanje vpeljalo bolj egalitarna načela medsebojne povezanosti, so-
lidarnosti in skupinskega dela. Škodljiv del tega sindroma je, da ne le zani-
kuje zgodovino ženskih bojev, pač pa tudi spodbuja nov občutek izolacije
med ženskami in tako nove oblike ranljivosti« (Braidotti, 2005: 4–5). Sko-
zi revizionistično preoblikovanje zgodovine so na ta način kot feministič-
ne heroine v popularni kulturi reformirane tudi ženske, ki niso (nujno) pri-
spevale k izboljšanju položaja žensk (prav tam; gl. tudi Vendramin 2018c).
Tukaj moram omeniti knjigo Elene Favilli in Francesce Cavallo Zgod-
be za lahko noč za uporniške punce,5 ker lahko ob njej odprem dva proble-
ma (pa seveda tudi zato, ker se naslavlja na dekleta, no, punce). Prvič, se-
veda je pomemben prispevek v tem, da ugotovimo, da ženske v zgodovini
so: gre torej zapolnjevanje praznin in prepoznavanje pomembnih dosež-
kov žensk, ki so pogosto na različnih področjih spregledane. Hkrati je to
tudi vprašanje pisanja zgodovine6 (in konec koncev vključevanja delovanja
žensk na različnih področjih v učne načrte in učbenike; kot vemo, imamo
težave z vključevanjem avtoric v učne načrte in maturitetne eseje za sloven-
ščino) (za več gl. tudi Vendramin, 2018a).
Drugič, če poskusimo razmišljati malce širše, pa tudi teoretsko: so to
tudi feministične junakinje?7 Problematično je, kot že rečeno zgoraj, pou-
darjati individualno vrednost ženske, ne glede na njeno politiko in vredno-
te – tu bi avtoricama, če je njun namen motivacijski, morda kazalo sveto-
vati, da nekaterih »izjemnih žensk« ne vključita. Sami pravita, da sta želeli
4 Zanimivo bi bilo videti/raziskati, kako je s tem v slovenskem prostoru, pri osebah, ki
se na ta ali oni način pojavljajo v javnosti/kulturni sferi.
5 Medtem je izšla tudi že Zgodbe za lahko noč za uporniške punce 2. Imamo pa tudi
slovensko različico (ki pa ni predmet tega razmisleka), ki jo je napisala Nika Kovač
z naslovom Pogumne punce (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018). Obstajajo pa tudi
Zgodbe za fante, ki si drznejo biti drugačni Bena Brooksa (Tržič: Učila International,
2018).
6 Prav gotovo se ne smemo slepiti, da so na ta način zapolnjene vse pege – zapisi
zgodovine so nepopolni in pristranski, izbor iz pričujoče knjige pa tudi, saj je
geografsko precej omejen.
7 Med žensko in feministko seveda ni enačaja.
151
