Page 115 - Žagar, Igor Ž. (2018). Od performativa do govornih dejanj. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Digitalna knjižnica, Dissertationes 1.
P. 115
Zagatnost performativnosti 113
Dejstvo, da je bila večina od navedenih zahtev (razen zahteve a), kar ni
nepomembno) zaradi nezadostnega »dokaznega« materiala že opuščena,
ali vsaj preformulirana v šibkejšo različico, nas ne bo motilo, nasprotno,
prepričani smo, da drugače niti ni moglo biti, saj je bil dobršen del dokazov
za to semantično teorijo sintaktičnih.6
Dva dokaza
Eden najprepričljivejših dokazov upravičenosti performativne hipo-
teze (ki pa smo ga izbrskali iz negenerativistične literature) je verjetno raz-
likovanje med zunanjo in notranjo negacijo.7
Vzemimo (eksplicitni) performativ
(9) Obljubljam, da ti bom plačal pred koncem leta.
Notranja negacija zgornjega performativa bi se tako glasila:
(10) Obljubljam, da ti ne bom plačal pred koncem leta,
zunanja pa:
(11) Ne obljubljam ti, da ti bom plačal pred koncem leta.
Zdaj pa poskušajmo na oba načina zanikati Austinov priljubljeni kon-
stativ
(12) Mačka je na predpražniku.
Z notranjo negacij o seveda ni težav:
(13) Mačke ni na predpražniku.
Kakšna pa bi utegnila biti zunanja negacija tega konstativa? Hare uspe naj-
ti le eno, namreč:
(14) Ne pravim/ne trdim, da je mačka na predpražniku,
torej zanikanje tistega dela stavka, ki se v površinski strukturi sploh ne po-
javlja!
Drugi, v generativistični literaturi zelo priljubljen (a še zdaleč ne tako
prepričljiv) način dokazovanja obstoja abstraktnega performativa v globin-
ski strukturi je postopek, ki ga pri pojasnjevanju razlike med lokucijo, ilo-
6 Glej zlasti J. M. Sadock, Toward a Linguistic Theory of Speech Acts, New York 1974.
7 R. M. Hare, Meaning and Speech Acts, v: Practical Inferences, London and Basing-stoke 1971,
82–83.
Dejstvo, da je bila večina od navedenih zahtev (razen zahteve a), kar ni
nepomembno) zaradi nezadostnega »dokaznega« materiala že opuščena,
ali vsaj preformulirana v šibkejšo različico, nas ne bo motilo, nasprotno,
prepričani smo, da drugače niti ni moglo biti, saj je bil dobršen del dokazov
za to semantično teorijo sintaktičnih.6
Dva dokaza
Eden najprepričljivejših dokazov upravičenosti performativne hipo-
teze (ki pa smo ga izbrskali iz negenerativistične literature) je verjetno raz-
likovanje med zunanjo in notranjo negacijo.7
Vzemimo (eksplicitni) performativ
(9) Obljubljam, da ti bom plačal pred koncem leta.
Notranja negacija zgornjega performativa bi se tako glasila:
(10) Obljubljam, da ti ne bom plačal pred koncem leta,
zunanja pa:
(11) Ne obljubljam ti, da ti bom plačal pred koncem leta.
Zdaj pa poskušajmo na oba načina zanikati Austinov priljubljeni kon-
stativ
(12) Mačka je na predpražniku.
Z notranjo negacij o seveda ni težav:
(13) Mačke ni na predpražniku.
Kakšna pa bi utegnila biti zunanja negacija tega konstativa? Hare uspe naj-
ti le eno, namreč:
(14) Ne pravim/ne trdim, da je mačka na predpražniku,
torej zanikanje tistega dela stavka, ki se v površinski strukturi sploh ne po-
javlja!
Drugi, v generativistični literaturi zelo priljubljen (a še zdaleč ne tako
prepričljiv) način dokazovanja obstoja abstraktnega performativa v globin-
ski strukturi je postopek, ki ga pri pojasnjevanju razlike med lokucijo, ilo-
6 Glej zlasti J. M. Sadock, Toward a Linguistic Theory of Speech Acts, New York 1974.
7 R. M. Hare, Meaning and Speech Acts, v: Practical Inferences, London and Basing-stoke 1971,
82–83.
