Page 402 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 402
dodatek
spravi živela v medsebojni krščanski slogi in miru za širitev božje časti in pospeševanje tega velikega
krščanskega dela, da se to škodljivo dogajanje ne bi nikoli več ponovilo. Čeprav se obe omenjeni strani
po vsebini njunih prtožb medsebojno čutita prizadeti, gospod ne more dojeti, da bi te pritožbe pomagale
pri pospeševanju in povzdigu tega neverjetno pomembnega krščanskega dela, temveč bi celo mnogo bolj
pripomogle k preprečevanju in uničenju istega, ja, celo k veliki nenadomestljivi škodi in nevšečnostim.
Zato je gospodova krčanska želja, prijateljska prošnja in opomin, naj omenjena gospoda svojo nejevoljo
in pritožbe, ki niso tako zelo pomembne, po krščansko drug proti drugemu opustita. Kot zelo razumna
naj razmislita, da je ljubi milostni Bog njima in nikomur drugemu zaupal, da to delo prijazno, v miru
in bratsko skupaj opravita. Zato da tega dela z ničemer ne ovirata ali celo zapustita, česar pa gospod od
njiju kot razsvetljenih krščanskih mož nikakor ne pričakuje, sta v polni meri odgovorna Bogu. Še več,
pričakuje, da se bosta za nesebično krščansko podporo, ki jo je gospod doslej dobrovoljno in vztrajno
izkazoval njima in temu delu, izkazala hvaležna, se krščansko in bratsko med seboj pobotala in to po
božji milosti začeto krščansko delo kot doslej Bogu v čast in slavo pospeševala ter pomagala pripeljati do
srečnega konca. Nobeden od njiju naj v bodoče sam, brez posvetovanja in vednosti drugega na nobenem
kraju za to delo ne izdaja denarja, temveč da se to zgodi le sporazumno in z vestnim zapisovanjem, da bi
se, kot je to gospod na svojo čast obljubil, lako podal pošten obračun. Po pobožni, krščanski poravnavi
naj bi se prijateljsko in bratsko posvetovala, kako se v bodoče spoprijeti z delom, kaj, kako in iz česa naj
se prevaja in tiska, da bi stavci in tiskarji, ki so tukaj plačani, ne čakali na delo. Končno, da se gospod – ki
je na milostni ukaz kraljevega dostojanstva na Češkem nase prevzel velik del odgovornosti, če bi zaradi
njunega nesoglasja in malomarnosti prišlo do zaviranja tega dela, ki mu je, kot že povedano, bilo zaupano
in zapovedano od Svete Trojice, ne samo pred kraljevim dostojanstvom na Češkem in vsemi presvetljenimi
krščanskimi volilnimi knezi in knezi, ki k temu delu prispevajo svojo krščansko pomoč, temveč pred
samim vsemogočnim milostnim Bogom – ne bi moral zagovarjati in opravičevati. Usmiljeni Bog po
Kristusu, svojem ljubljenem Sinu, naj kaj takega prepreči in uredi v dobro svoje slave in časti.
Na vložena pisma obeh prizadetih strank ene proti drugi je vse to gospod iskreno in krščansko iz dobrega
srca svetoval kot dobro in priporočljivo. Kot doslej pa želi tudi v bodoče to delo z denarjem in vsemi
sredstvi, da ne bo trpelo pomanjkanja, toliko kolikor je v človeški moči, podpirati in pospeševati. Upa tudi,
da oba gospoda kot prosvetljena krščanska moža ne bosta ravnala drugače, temveč v tem kot kristjana
prepoznala božjo voljo in svoj poklic. Vsemogočni usmiljeni Bog naj po Kristusu, svojem ljubljenem Sinu,
našem Gospodu, vsem podeli milost in vse dobro. Amen.18
18 Ungnadu kljub dobri nameri, da izravna spor med obema sodelavcema pri hrvaškem tisku, ni uspelo izravnati niti ublažiti posle-
dic preteklega dogajanja. Globoko prizadetemu Trubarju ni dal zadoščenja in ni potrdil njegovega položaja v Uraškem zavodu.
Mirno je spregledal površno govoričenje Konzula in ni mu pokazal mesta, ki mu je pripadalo v zavodu, tako da se je skoraj
neozdravljiv spor nadaljeval v škodo zadanih nalog zavoda. Skorajšnji odhod Trubarja je tako Konzul izrabil, da si je vedno bolj
pridobival naklonjenost Ungnada, ki ni znal spregledati in pravilno oceniti značaja ljudi, proti Trubarju. Tako kot se je motil v
ocenah Skaliča, Demetrija in Klombnerja, ki jih je Trubar ocenil mnogo pravilneje, tako je podlegel tudi Konzulovi hinavščini.
402
spravi živela v medsebojni krščanski slogi in miru za širitev božje časti in pospeševanje tega velikega
krščanskega dela, da se to škodljivo dogajanje ne bi nikoli več ponovilo. Čeprav se obe omenjeni strani
po vsebini njunih prtožb medsebojno čutita prizadeti, gospod ne more dojeti, da bi te pritožbe pomagale
pri pospeševanju in povzdigu tega neverjetno pomembnega krščanskega dela, temveč bi celo mnogo bolj
pripomogle k preprečevanju in uničenju istega, ja, celo k veliki nenadomestljivi škodi in nevšečnostim.
Zato je gospodova krčanska želja, prijateljska prošnja in opomin, naj omenjena gospoda svojo nejevoljo
in pritožbe, ki niso tako zelo pomembne, po krščansko drug proti drugemu opustita. Kot zelo razumna
naj razmislita, da je ljubi milostni Bog njima in nikomur drugemu zaupal, da to delo prijazno, v miru
in bratsko skupaj opravita. Zato da tega dela z ničemer ne ovirata ali celo zapustita, česar pa gospod od
njiju kot razsvetljenih krščanskih mož nikakor ne pričakuje, sta v polni meri odgovorna Bogu. Še več,
pričakuje, da se bosta za nesebično krščansko podporo, ki jo je gospod doslej dobrovoljno in vztrajno
izkazoval njima in temu delu, izkazala hvaležna, se krščansko in bratsko med seboj pobotala in to po
božji milosti začeto krščansko delo kot doslej Bogu v čast in slavo pospeševala ter pomagala pripeljati do
srečnega konca. Nobeden od njiju naj v bodoče sam, brez posvetovanja in vednosti drugega na nobenem
kraju za to delo ne izdaja denarja, temveč da se to zgodi le sporazumno in z vestnim zapisovanjem, da bi
se, kot je to gospod na svojo čast obljubil, lako podal pošten obračun. Po pobožni, krščanski poravnavi
naj bi se prijateljsko in bratsko posvetovala, kako se v bodoče spoprijeti z delom, kaj, kako in iz česa naj
se prevaja in tiska, da bi stavci in tiskarji, ki so tukaj plačani, ne čakali na delo. Končno, da se gospod – ki
je na milostni ukaz kraljevega dostojanstva na Češkem nase prevzel velik del odgovornosti, če bi zaradi
njunega nesoglasja in malomarnosti prišlo do zaviranja tega dela, ki mu je, kot že povedano, bilo zaupano
in zapovedano od Svete Trojice, ne samo pred kraljevim dostojanstvom na Češkem in vsemi presvetljenimi
krščanskimi volilnimi knezi in knezi, ki k temu delu prispevajo svojo krščansko pomoč, temveč pred
samim vsemogočnim milostnim Bogom – ne bi moral zagovarjati in opravičevati. Usmiljeni Bog po
Kristusu, svojem ljubljenem Sinu, naj kaj takega prepreči in uredi v dobro svoje slave in časti.
Na vložena pisma obeh prizadetih strank ene proti drugi je vse to gospod iskreno in krščansko iz dobrega
srca svetoval kot dobro in priporočljivo. Kot doslej pa želi tudi v bodoče to delo z denarjem in vsemi
sredstvi, da ne bo trpelo pomanjkanja, toliko kolikor je v človeški moči, podpirati in pospeševati. Upa tudi,
da oba gospoda kot prosvetljena krščanska moža ne bosta ravnala drugače, temveč v tem kot kristjana
prepoznala božjo voljo in svoj poklic. Vsemogočni usmiljeni Bog naj po Kristusu, svojem ljubljenem Sinu,
našem Gospodu, vsem podeli milost in vse dobro. Amen.18
18 Ungnadu kljub dobri nameri, da izravna spor med obema sodelavcema pri hrvaškem tisku, ni uspelo izravnati niti ublažiti posle-
dic preteklega dogajanja. Globoko prizadetemu Trubarju ni dal zadoščenja in ni potrdil njegovega položaja v Uraškem zavodu.
Mirno je spregledal površno govoričenje Konzula in ni mu pokazal mesta, ki mu je pripadalo v zavodu, tako da se je skoraj
neozdravljiv spor nadaljeval v škodo zadanih nalog zavoda. Skorajšnji odhod Trubarja je tako Konzul izrabil, da si je vedno bolj
pridobival naklonjenost Ungnada, ki ni znal spregledati in pravilno oceniti značaja ljudi, proti Trubarju. Tako kot se je motil v
ocenah Skaliča, Demetrija in Klombnerja, ki jih je Trubar ocenil mnogo pravilneje, tako je podlegel tudi Konzulovi hinavščini.
402
