Page 249 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 249
pisma
in trem veroizpovedim.6 V njih omenjam gospodov in gospa na Kranjskem pobožnost in druge kreposti,
s tem sem ga hotel spodbuduti, da bi bolj voljno in z večjim veseljem šel na Kranjsko. Na to mi je odpisal,
čemu le bi šel tja, ko pa drugi nočejo, in da bo o tem premislil. Ko pa je prejšnji četrtek ta sel prišel k
meni, sem poslal k njemu četrtega sla in mu pisal, kako je poseben sel gospodu doktorju Jakobu in meni
ponovno prinesel pismo gospodov in deželanov glede pridigarja; zato ga prosim, naj mi odločno odgovori,
če bo šel na Kranjsko in ali bo pripravljen za pot v 12 ali 14 dneh; toliko časa bom pridržal sla, ki bo šel z
njim tja. Na to mi je odpisal, da bo naslednji ponedeljek sam prišel k meni v Tübingen in se o vsej zadevi
pogovoril z menoj.
To sem povedal gospodu doktorju Schnepfu. Prosil sem ga, naj me obvesti, ko bo prišel k njemu župnik
iz Dachtela, našel me bo v tiskarni. Prišel je ob 3. uri popoldne, ko pa je doktor Schnepf izvedel za
njegovo omahovanje, ni hotel z njim o ničemer razpravljati in je poslal k meni magistra Krapnerja, naj se
pogovarim z njim. Tako sem šel z magistrom Krapnerjem v gostilno Pondorffer, kjer sem ga sprejel. Mislil
sem, da je prišel [...]7 na dolgo sem mu razlagal o stvari, mu razložil položaj kranjske cerkve in ga prosil ter
rotil, naj sledi temu klicu. Nasprotno pa je on na dolgo začel razpravljati in navajati nenavadne argumente:
nekaj jih bom pozneje navedel. Iz vsega sva z magistrom Krapnerjem kmalu spoznala, da je lakomen
denarja. Ko sva zvečer odhajala, sva gostilničarju naročila, da mu dobro postreže, saj bom jaz plačal.
Njemu pa sem rekel, naj si premisli, saj bom jutri spet prišel k njemu in bova nadaljevala pogovor o zadevi
ter tako prišla do sklepa. Drugi dan pred in med jedjo je pokazal svoj »včeraj«. Ker magister Krapner
ni hotel jesti z nama, sva po jedi šla h Krapnerju, kjer smo znova začeli razpravljati, toda pri njem nisva
ničesar dosegla. Njegovi argumenti so: Če je pridigarsko mesto v Ljubljani tako donosno in varno, zakaj
potem gospod Brenz in drugi duhovni svetniki tja ne pošljejo svojih zetov ali bratrancev in svakov, ne pa
nekega vaškega župnička? In ker nekateri drugi, na primer gospod Reuter, diakon v [...]8 in drugi niso
sprejeli ponudbe, bi pač o njem mislili, da je nepremišljen mož, ker je sprejel. Prav tako, če bi že šel ali še
bi šel, pa bi zmrznil na poti, kdo bi ga zavaroval pred smrtjo? Gospodje s Kranjskega mu tudi niso poslali
ne popotnice, ne denarja in ne govorijo o plačilu. Zahteva vsekakor gosposko plačo. Rekel je, nočem se
zanašati na upanje ob tolikšnem naporu in nevarnosti.
Kar sva mu na to odgovorila, bi komaj spravila na papir za eno knjigo. Obljubil sem mu, da mu bom
zagotovil dobro popotnico in 20 forintov za potovanje, 200 goldinarjev letne plače, veliko čast ter potne
stroške tja in nazaj. Skratka, potolažila sva ga, da bodo z njim ravnali kot z magistrom Curtiusom9
v Gradcu na Štajerskem. Na to je odgovoril, kaj je ta Curtius, videl sem njegovo pismo doktorju
6 Gre za posvetila v treh knjigah: Ta celi psalter Davidov 1566, Svetiga Pavla listuvi 1567, Artikuli oli dejli te prave stare vere
krščanske 1562. M. Rupel, n. d., 218 (op. 41).
7 Manjka del besedila.
8 Izpuščeno.
9 Curtius je neznana oseba med graškimi pridigarji. Gl. M. Rupel, n. d., 219 (op. 48).
249
in trem veroizpovedim.6 V njih omenjam gospodov in gospa na Kranjskem pobožnost in druge kreposti,
s tem sem ga hotel spodbuduti, da bi bolj voljno in z večjim veseljem šel na Kranjsko. Na to mi je odpisal,
čemu le bi šel tja, ko pa drugi nočejo, in da bo o tem premislil. Ko pa je prejšnji četrtek ta sel prišel k
meni, sem poslal k njemu četrtega sla in mu pisal, kako je poseben sel gospodu doktorju Jakobu in meni
ponovno prinesel pismo gospodov in deželanov glede pridigarja; zato ga prosim, naj mi odločno odgovori,
če bo šel na Kranjsko in ali bo pripravljen za pot v 12 ali 14 dneh; toliko časa bom pridržal sla, ki bo šel z
njim tja. Na to mi je odpisal, da bo naslednji ponedeljek sam prišel k meni v Tübingen in se o vsej zadevi
pogovoril z menoj.
To sem povedal gospodu doktorju Schnepfu. Prosil sem ga, naj me obvesti, ko bo prišel k njemu župnik
iz Dachtela, našel me bo v tiskarni. Prišel je ob 3. uri popoldne, ko pa je doktor Schnepf izvedel za
njegovo omahovanje, ni hotel z njim o ničemer razpravljati in je poslal k meni magistra Krapnerja, naj se
pogovarim z njim. Tako sem šel z magistrom Krapnerjem v gostilno Pondorffer, kjer sem ga sprejel. Mislil
sem, da je prišel [...]7 na dolgo sem mu razlagal o stvari, mu razložil položaj kranjske cerkve in ga prosil ter
rotil, naj sledi temu klicu. Nasprotno pa je on na dolgo začel razpravljati in navajati nenavadne argumente:
nekaj jih bom pozneje navedel. Iz vsega sva z magistrom Krapnerjem kmalu spoznala, da je lakomen
denarja. Ko sva zvečer odhajala, sva gostilničarju naročila, da mu dobro postreže, saj bom jaz plačal.
Njemu pa sem rekel, naj si premisli, saj bom jutri spet prišel k njemu in bova nadaljevala pogovor o zadevi
ter tako prišla do sklepa. Drugi dan pred in med jedjo je pokazal svoj »včeraj«. Ker magister Krapner
ni hotel jesti z nama, sva po jedi šla h Krapnerju, kjer smo znova začeli razpravljati, toda pri njem nisva
ničesar dosegla. Njegovi argumenti so: Če je pridigarsko mesto v Ljubljani tako donosno in varno, zakaj
potem gospod Brenz in drugi duhovni svetniki tja ne pošljejo svojih zetov ali bratrancev in svakov, ne pa
nekega vaškega župnička? In ker nekateri drugi, na primer gospod Reuter, diakon v [...]8 in drugi niso
sprejeli ponudbe, bi pač o njem mislili, da je nepremišljen mož, ker je sprejel. Prav tako, če bi že šel ali še
bi šel, pa bi zmrznil na poti, kdo bi ga zavaroval pred smrtjo? Gospodje s Kranjskega mu tudi niso poslali
ne popotnice, ne denarja in ne govorijo o plačilu. Zahteva vsekakor gosposko plačo. Rekel je, nočem se
zanašati na upanje ob tolikšnem naporu in nevarnosti.
Kar sva mu na to odgovorila, bi komaj spravila na papir za eno knjigo. Obljubil sem mu, da mu bom
zagotovil dobro popotnico in 20 forintov za potovanje, 200 goldinarjev letne plače, veliko čast ter potne
stroške tja in nazaj. Skratka, potolažila sva ga, da bodo z njim ravnali kot z magistrom Curtiusom9
v Gradcu na Štajerskem. Na to je odgovoril, kaj je ta Curtius, videl sem njegovo pismo doktorju
6 Gre za posvetila v treh knjigah: Ta celi psalter Davidov 1566, Svetiga Pavla listuvi 1567, Artikuli oli dejli te prave stare vere
krščanske 1562. M. Rupel, n. d., 218 (op. 41).
7 Manjka del besedila.
8 Izpuščeno.
9 Curtius je neznana oseba med graškimi pridigarji. Gl. M. Rupel, n. d., 219 (op. 48).
249
