Page 18 - Šimenc, Marjan, Sardoč, Mitja, Mlekuž, Ana. Državljanska vzgoja v Sloveniji. Nacionalno poročilo Mednarodne raziskave državljanske vzgoje in izobraževanja ICCS 2009. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2015. Digitalna knjižnica, Documenta 9
P. 18
bolj splošna opredelitev cilja Mednarodne raziskave državljanske vzgoje in izobraževa-
nja ICCS 2009 je raziskati, kako po različnih državah pripravljajo mlade za njihovo vlo-
go državljana oziroma državljanke. Osredotoča se na vednost učencev s področja drža-
vljanske vzgoje, pa tudi na njihova stališča, zaznave in dejavnosti na tem področju (Schulz,
Ainley, Fraillion, Kerr in Losito, 2010).
Če so raziskavo iz leta 1999 – na empirični ravni – zaznamovale predvsem spremem-
be v Vzhodni Evropi, nastanek novih demokratičnih držav in upadanje interesa za politi-
ko v »starih« (demokracija tudi v nekaterih »starih« demokratičnih državah nima dol-
ge nepretrgane tradicije), so deset let, ki so pretekla med letoma 1999 in 2009, med drugim
zaznamovale hitre družbene spremembe, povezane z razvojem novih tehnologij, zlasti na
področju komunikacij; vprašanje terorizma in varnosti; povečane migracije med državami
in med kontinenti; povečan pomen demokracije v številnih državah, a tudi izrazitejše no-
tranje ovire demokraciji zaradi naraščajočih družbenih neenakosti; razvoj nevladnih or-
ganizacij; naraščajoči modernizacija in globalizacija; nove razprave o državljanstvu in na-
cionalni identiteti in kozmopolitstvu, v Evropi pa nov kontekst delovanja in sodelovanja
nacionalnih držav.
Tudi na teoretični ravni se je v zadnjih dveh desetletjih pozornost oz. središče razprav
na širšem področju teorije državljanstva premaknilo k problematiki državljanske enakos-
ti, različnosti ter tolerance in pluralizma, saj so sodobne razprave o državljanstvu v veliki
meri izšle iz razprav o pravičnosti sodobne pluralne družbe in njenega inštitucionalnega
okvira (Rawls, 1971; 1993) ter iz razprav o vlogi in pomenu skupnosti in razmerju posa-
meznika do le-te (MacIntyre, 1981; Sandel, 1982; Taylor, 1989; Walzer, 1983).
S tem povezane so tudi spremembe na širšem področju državljanske vzgoje, ki sta ga
zaznamovali dve vrsti sprememb, in sicer (i) sprememba pojmovanja ter (ii) sprememba
pristopa. Prva sprememba predstavlja precejšnjo razširitev področja državljanske vzgoje
tako glede na vsebino kakor tudi glede na vključenost različnih oblik vzgoje in izobraže-
vanja, saj to vsebinsko področje, kakor opozarja François Audigier (2001), v veliki meri
presega okolje formalnega procesa šolanja. Tako strokovnjaki kot tudi oblikovalci poli-
tik javnega šolanja so si enotni, da sta vzgoja in izobraževanje s širšega področja državljan-
ske vzgoje izjemnega pomena za oblikovanje in razvoj demokratične politične kulture ter
zagotavljanja stabilnosti, pravičnosti in enotnosti politične skupnosti. Kakor je izpostavil
Will Kymlicka, »(c)ilj vzgoje državljanov vpliva na to, katere predmete poučujemo, kako
se jih poučuje in v katerih vrstah učilnic. V tem smislu vzgoja za državljanstvo ni osamlje-
18
nja ICCS 2009 je raziskati, kako po različnih državah pripravljajo mlade za njihovo vlo-
go državljana oziroma državljanke. Osredotoča se na vednost učencev s področja drža-
vljanske vzgoje, pa tudi na njihova stališča, zaznave in dejavnosti na tem področju (Schulz,
Ainley, Fraillion, Kerr in Losito, 2010).
Če so raziskavo iz leta 1999 – na empirični ravni – zaznamovale predvsem spremem-
be v Vzhodni Evropi, nastanek novih demokratičnih držav in upadanje interesa za politi-
ko v »starih« (demokracija tudi v nekaterih »starih« demokratičnih državah nima dol-
ge nepretrgane tradicije), so deset let, ki so pretekla med letoma 1999 in 2009, med drugim
zaznamovale hitre družbene spremembe, povezane z razvojem novih tehnologij, zlasti na
področju komunikacij; vprašanje terorizma in varnosti; povečane migracije med državami
in med kontinenti; povečan pomen demokracije v številnih državah, a tudi izrazitejše no-
tranje ovire demokraciji zaradi naraščajočih družbenih neenakosti; razvoj nevladnih or-
ganizacij; naraščajoči modernizacija in globalizacija; nove razprave o državljanstvu in na-
cionalni identiteti in kozmopolitstvu, v Evropi pa nov kontekst delovanja in sodelovanja
nacionalnih držav.
Tudi na teoretični ravni se je v zadnjih dveh desetletjih pozornost oz. središče razprav
na širšem področju teorije državljanstva premaknilo k problematiki državljanske enakos-
ti, različnosti ter tolerance in pluralizma, saj so sodobne razprave o državljanstvu v veliki
meri izšle iz razprav o pravičnosti sodobne pluralne družbe in njenega inštitucionalnega
okvira (Rawls, 1971; 1993) ter iz razprav o vlogi in pomenu skupnosti in razmerju posa-
meznika do le-te (MacIntyre, 1981; Sandel, 1982; Taylor, 1989; Walzer, 1983).
S tem povezane so tudi spremembe na širšem področju državljanske vzgoje, ki sta ga
zaznamovali dve vrsti sprememb, in sicer (i) sprememba pojmovanja ter (ii) sprememba
pristopa. Prva sprememba predstavlja precejšnjo razširitev področja državljanske vzgoje
tako glede na vsebino kakor tudi glede na vključenost različnih oblik vzgoje in izobraže-
vanja, saj to vsebinsko področje, kakor opozarja François Audigier (2001), v veliki meri
presega okolje formalnega procesa šolanja. Tako strokovnjaki kot tudi oblikovalci poli-
tik javnega šolanja so si enotni, da sta vzgoja in izobraževanje s širšega področja državljan-
ske vzgoje izjemnega pomena za oblikovanje in razvoj demokratične politične kulture ter
zagotavljanja stabilnosti, pravičnosti in enotnosti politične skupnosti. Kakor je izpostavil
Will Kymlicka, »(c)ilj vzgoje državljanov vpliva na to, katere predmete poučujemo, kako
se jih poučuje in v katerih vrstah učilnic. V tem smislu vzgoja za državljanstvo ni osamlje-
18
