Page 73 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 73
razprava o zakonu 73
(nómou eisphorá/legis latio)
Primer:
Nasprotovanje zakonu: Prešuštnika, ki se ga zaloti pri dejanju, je
treba ubiti.1
Zakona niti ne podpiram v celoti niti ne obsojam v celoti tega, kar
je bilo predstavljeno. Podpiram zakonodajo v tem, da je prešuštnike
treba usmrtiti, toda ker ne vključuje odločitve porote, predloga zakona
ne podpiram. Če se predlagatelj zakona izogiba sodišču, ker porotni-
ke obtožuje podkupljivosti, potem ima o njih slabo mnenje. Če pa mi-
sli, da razsojajo po pravici – kar za vas nedvomno velja – ali je v tem pri-
meru upravičeno hvaliti porotnike, ko jim odvzamemo razsojanje po
zakonu? Vsi drugi zakoni, ki nasprotujejo obstoječim zakonom, so ta-
kšni bodisi zato, ker se razlikujejo od zakonov v enih, bodisi so skladni
z zakoni v drugih mestih. Edino ta mož je predlagal zakon, ki je v na-
sprotju z vsemi zakoni. Zdi se mi, da boste imeli boljši pregled nad za-
konom, če ga boste presojali enako kot vse ostale javne zadeve: vojsko-
vodje, svečeniške službe, odloke. Skoraj vse, kar je najbolje narejeno v
miru ali v vojni, je podvrženo presoji sodnikov.2 Ta je vojskovodja, ki ga
je imenoval sodnik, ta je svečenik, ki mu je službo poveril sodnik, od-
lok je veljaven, ki so ga pregledali drugi, in zmagam niso priznane časti,
če o njih prej niso razsojali. Ali ni torej nesmiselno, da je treba presoja-
ti o vsem, le o tem zakonu porotniki naj ne bi glasovali?
(antiteza) »Res je«, pravi, »toda prešuštvo je resen zločin«.
(teza) Ali res? Ali ni umor resnejši? Ali imamo izdajo za manj po-
membno od drugih zločinov? Ali menimo, da je svetoskrunstvo bolj
trivialno od izdaje? Kljub temu vsak, ki so ga ujeli pri teh dejanjih, sto-
pi pred sodnika; izdajalec ni kaznovan prej, dokler porota ne glasuje;
morilec ni usmrčen, dokler tožilec ne dokaže dejanja; niti tisti, ki so ro-
pali sveto lastnino, ne trpijo prej, dokler sodniki niso imeli priložno-
sti, da bi se seznanili s to zadevo. Ali ni nenavadno, da o hujših zloči-
nih razsojajo porote in da to niso zločinska dejanja, vse dokler porotni-
ki tako ne razsodijo, medtem ko bi edino prešuštnik umrl brez sojenja,
1 Besedilo je oblikovano kot del razprave z namišljenim, a neimenovanim predlagateljem zakona. Če
bi isto problematiko oblikovali kot hipotezo v okviru deklamacije, bi predlagatelj zakona predsta-
vljal konkretno, zgodovinsko osebo, ki bi bila sestavni del govora (kot eno od vsebinskih izhodišč
za obravnavo). Grška zakonodaja je dovoljevala, da je mož smel ubiti ženinega ljubimca, če ga je
zalotil pri dejanju, a le v primeru, če tega ni vnaprej načrtoval. Zakon od moža ni zahteval, da mora
ljubimca ubiti, in razžaljeni mož je v zameno lahko sprejel tudi denarno nadomestilo. Prim. Kenne-
dy (2003: 124–125).
2 V Atenah klasičnega obdobja, kamor je situacija postavljena, ni bilo razlike med sodnikom in poro-
tnikom.
(nómou eisphorá/legis latio)
Primer:
Nasprotovanje zakonu: Prešuštnika, ki se ga zaloti pri dejanju, je
treba ubiti.1
Zakona niti ne podpiram v celoti niti ne obsojam v celoti tega, kar
je bilo predstavljeno. Podpiram zakonodajo v tem, da je prešuštnike
treba usmrtiti, toda ker ne vključuje odločitve porote, predloga zakona
ne podpiram. Če se predlagatelj zakona izogiba sodišču, ker porotni-
ke obtožuje podkupljivosti, potem ima o njih slabo mnenje. Če pa mi-
sli, da razsojajo po pravici – kar za vas nedvomno velja – ali je v tem pri-
meru upravičeno hvaliti porotnike, ko jim odvzamemo razsojanje po
zakonu? Vsi drugi zakoni, ki nasprotujejo obstoječim zakonom, so ta-
kšni bodisi zato, ker se razlikujejo od zakonov v enih, bodisi so skladni
z zakoni v drugih mestih. Edino ta mož je predlagal zakon, ki je v na-
sprotju z vsemi zakoni. Zdi se mi, da boste imeli boljši pregled nad za-
konom, če ga boste presojali enako kot vse ostale javne zadeve: vojsko-
vodje, svečeniške službe, odloke. Skoraj vse, kar je najbolje narejeno v
miru ali v vojni, je podvrženo presoji sodnikov.2 Ta je vojskovodja, ki ga
je imenoval sodnik, ta je svečenik, ki mu je službo poveril sodnik, od-
lok je veljaven, ki so ga pregledali drugi, in zmagam niso priznane časti,
če o njih prej niso razsojali. Ali ni torej nesmiselno, da je treba presoja-
ti o vsem, le o tem zakonu porotniki naj ne bi glasovali?
(antiteza) »Res je«, pravi, »toda prešuštvo je resen zločin«.
(teza) Ali res? Ali ni umor resnejši? Ali imamo izdajo za manj po-
membno od drugih zločinov? Ali menimo, da je svetoskrunstvo bolj
trivialno od izdaje? Kljub temu vsak, ki so ga ujeli pri teh dejanjih, sto-
pi pred sodnika; izdajalec ni kaznovan prej, dokler porota ne glasuje;
morilec ni usmrčen, dokler tožilec ne dokaže dejanja; niti tisti, ki so ro-
pali sveto lastnino, ne trpijo prej, dokler sodniki niso imeli priložno-
sti, da bi se seznanili s to zadevo. Ali ni nenavadno, da o hujših zloči-
nih razsojajo porote in da to niso zločinska dejanja, vse dokler porotni-
ki tako ne razsodijo, medtem ko bi edino prešuštnik umrl brez sojenja,
1 Besedilo je oblikovano kot del razprave z namišljenim, a neimenovanim predlagateljem zakona. Če
bi isto problematiko oblikovali kot hipotezo v okviru deklamacije, bi predlagatelj zakona predsta-
vljal konkretno, zgodovinsko osebo, ki bi bila sestavni del govora (kot eno od vsebinskih izhodišč
za obravnavo). Grška zakonodaja je dovoljevala, da je mož smel ubiti ženinega ljubimca, če ga je
zalotil pri dejanju, a le v primeru, če tega ni vnaprej načrtoval. Zakon od moža ni zahteval, da mora
ljubimca ubiti, in razžaljeni mož je v zameno lahko sprejel tudi denarno nadomestilo. Prim. Kenne-
dy (2003: 124–125).
2 V Atenah klasičnega obdobja, kamor je situacija postavljena, ni bilo razlike med sodnikom in poro-
tnikom.
