Page 71 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 71
prava o zakonu
(nómou eisphorá/legis
latio)
Definicija vaje: 71
Razprava o zakonu je utemeljen zagovor ali zavrnitev predlagane-
ga zakona, ki temelji na splošnih merilih. Čeprav vnaprej določena vse-
bina daje vtis, da gre za vajo, ki je namenjena le ozki družbeni skupi-
ni, to je tistim, ki se želijo ukvarjati s pravom (in se ponekod še vedno
uporablja v sodobnem študiju prava), je bila antična perspektiva širša.
Pojmovanje tega, kar bi danes lahko opredelili s pojmom »aktivno dr-
žavljanstvo«, je bilo namreč v antiki razumljeno zelo neposredno. An-
tični svobodni državljani so precej bolj neposredno sodelovali v javnih
družbenih strukturah, zato se je (zlasti na področju sodstva) od njih
pričakovalo, da bodo poznali zakone. Če izhajamo iz tovrstne antič-
ne dediščine, velja poudariti, da je korist pričujoče vaje mogoče prepo-
znati zlasti v tem, ker je z njeno pomočjo mogoče premisliti, kaj je pri
tako kompleksni problematiki, kot je zakonodaja, sploh mogoče javno
problematizirati in v kakšni obliki. Javne razprave o zakonih pogosto
vključujejo druge retorične elemente, ki za konkretno temo (tj. obrav-
navan zakon) niso relevantni, a zaradi svoje specifične prepričevalne
moči pomembno vplivajo na stališča in prepričanja. V mislih imamo
najrazličnejša sredstva za vzbujanje čustev, s pomočjo katerih govor-
(nómou eisphorá/legis
latio)
Definicija vaje: 71
Razprava o zakonu je utemeljen zagovor ali zavrnitev predlagane-
ga zakona, ki temelji na splošnih merilih. Čeprav vnaprej določena vse-
bina daje vtis, da gre za vajo, ki je namenjena le ozki družbeni skupi-
ni, to je tistim, ki se želijo ukvarjati s pravom (in se ponekod še vedno
uporablja v sodobnem študiju prava), je bila antična perspektiva širša.
Pojmovanje tega, kar bi danes lahko opredelili s pojmom »aktivno dr-
žavljanstvo«, je bilo namreč v antiki razumljeno zelo neposredno. An-
tični svobodni državljani so precej bolj neposredno sodelovali v javnih
družbenih strukturah, zato se je (zlasti na področju sodstva) od njih
pričakovalo, da bodo poznali zakone. Če izhajamo iz tovrstne antič-
ne dediščine, velja poudariti, da je korist pričujoče vaje mogoče prepo-
znati zlasti v tem, ker je z njeno pomočjo mogoče premisliti, kaj je pri
tako kompleksni problematiki, kot je zakonodaja, sploh mogoče javno
problematizirati in v kakšni obliki. Javne razprave o zakonih pogosto
vključujejo druge retorične elemente, ki za konkretno temo (tj. obrav-
navan zakon) niso relevantni, a zaradi svoje specifične prepričevalne
moči pomembno vplivajo na stališča in prepričanja. V mislih imamo
najrazličnejša sredstva za vzbujanje čustev, s pomočjo katerih govor-
