Page 45 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 45
os (koinós tópos/
locus communis)
Definicija vaje: 45
Topos je razširitev izbrane lastnosti ali dejanja, tako da ga osvetli-
mo kot izrazito dobro ali slabo. Če vajo kontekstualiziramo z retorič-
nim sistemom petih govornikovih opravil, bi jo na prvi pogled – zlasti
glede na uporabljeno terminologijo – lahko zamenjali z istoimenskim
konceptom o topoi, ki sodi v okvir govornikovih nalog, usmerjenih k is-
kanju in konstrukciji argumentov (tj. inventio).1 A topos kot govorniška
predvaja ima vsebinsko bolj konkretno naravo kot topoi, ki so pogosto
»vsebinsko izpraznjeni« in v glavnem zaznamujejo razmerja med poj-
mi, idejami in koncepti. Na drugi strani se topos osredinja predvsem na
premislek o »retorični« in »argumentativni« uporabi tega, kar ime-
nujemo »splošno sprejete resnice, prepričanja, pogledi«, pri čemer v
ospredje stopajo zlasti vprašanja o njihovi družbeni (ne)sprejemljivosti.
Funkcijo takšne vaje je ponovno treba videti v širšem kontekstu, to je v
luči standardne petdelne retorične strukture govora. Ker gre pri topo
su za obravnavo splošnih tem na ravni družbenega vrednotenja, ki nuj-
1 Več o topoi (gre za množinsko obliko besede topos) je mogoče prebrati v dodatku Topoi – črna skri-
njica argumentacije. Antična retorična mreža pozna koncept petih officia oratoris (govornikovih
opravil): inventio (odkrivanje argumentov), dispositio (izbiranje in razvrščanje), elocutio (ubeseditev),
memoria (pomnjenje), actio (nastop ali predstavitev).
locus communis)
Definicija vaje: 45
Topos je razširitev izbrane lastnosti ali dejanja, tako da ga osvetli-
mo kot izrazito dobro ali slabo. Če vajo kontekstualiziramo z retorič-
nim sistemom petih govornikovih opravil, bi jo na prvi pogled – zlasti
glede na uporabljeno terminologijo – lahko zamenjali z istoimenskim
konceptom o topoi, ki sodi v okvir govornikovih nalog, usmerjenih k is-
kanju in konstrukciji argumentov (tj. inventio).1 A topos kot govorniška
predvaja ima vsebinsko bolj konkretno naravo kot topoi, ki so pogosto
»vsebinsko izpraznjeni« in v glavnem zaznamujejo razmerja med poj-
mi, idejami in koncepti. Na drugi strani se topos osredinja predvsem na
premislek o »retorični« in »argumentativni« uporabi tega, kar ime-
nujemo »splošno sprejete resnice, prepričanja, pogledi«, pri čemer v
ospredje stopajo zlasti vprašanja o njihovi družbeni (ne)sprejemljivosti.
Funkcijo takšne vaje je ponovno treba videti v širšem kontekstu, to je v
luči standardne petdelne retorične strukture govora. Ker gre pri topo
su za obravnavo splošnih tem na ravni družbenega vrednotenja, ki nuj-
1 Več o topoi (gre za množinsko obliko besede topos) je mogoče prebrati v dodatku Topoi – črna skri-
njica argumentacije. Antična retorična mreža pozna koncept petih officia oratoris (govornikovih
opravil): inventio (odkrivanje argumentov), dispositio (izbiranje in razvrščanje), elocutio (ubeseditev),
memoria (pomnjenje), actio (nastop ali predstavitev).
