Page 78 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 78
biti produktiven, vendar ne nekoč v prihodnosti, temveč tukaj in zdaj. Tisti motivira-
ni posameznik, ki bo želel polni paket financiranja (takšen je namreč novorek inovativne
sheme, ki uporablja zelo inovativen vokabular) bo moral biti gospodarsko zanimiv ali po-
vezljiv, karkoli bo to v praksi dejansko pomenilo, saj tudi to ni jasno opredeljeno.
Podton te in takšnih shem je neizprosno dušenje prostora mišljenja, tistega za kar v re-
snici pri študiju in raziskovanju gre. Zato si moramo na tem mestu z vso ostrino in zaskr-
bljenostjo zastaviti vprašanje na kakšen način inovativna shema sploh razume visokošol-
ski prostor?
Namesto, danes očitno naivne in utopične, strasti do prodiranja v najgloblje resnice
narave, družbe in človeka samega je vse skupaj zvedeno na vulgarno matrico znanje – trg.
Ta preprosta enačba v sebi nosi katastrofalne zametke in znanost kot dekla kapitala, seve-
da ne more predstavljati nič več kot to, je lahko zgolj servis in poslušni služabnik, ki posku-
ša živeti resnico svojega gospodarja in vnaprej uganiti njegove želje. Namesto znanosti, ki
bi presegala obstoječo ekonomsko ureditev in razmišljala tudi in predvsem o drugačnih, je
z novo shemo na delu popolna intrumentalizacija vednosti.
Tisto na kar opozarjamo v naslovu je zato poblagovljanje vednosti, ki se dogaja na več
ravneh. Na ravni tega, da študij postaja zmeraj večji privilegij in zato v dobesednem smislu
od nas terja zmeraj večje zneske, da sploh še lahko mislimo. Na drugi ravni plačevanje in
družbeni odnosi znotraj kapitalizma sami začnejo definirati polje vednosti in s tem tisto
kar je vredno preučevati in razvijati ter tisto kar ni. Namesto indeksa prepovedanih knjig,
imamo danes indeks knjig, ki se enostavno ne bodo prodale. Namesto politične cenzure
katere nosilci so bile konkretne osebe iz mesa in krvi imamo danes opravka z neosebno
in abstraktno silo kapitala, ki po svoji volji normira družbene odnose. Vendar pri tem ne
smemo nasedati temu, da je kapitalizem zaradi tega kakorkoli bolj objektiven in nevtralen
pri svojem delovanju (torej poudarjanju nekaterih in izločanju drugih vsebin), ki je v konč-
ni fazi spet politično pogojeno. Tista gesta, ki bi jo bilo potrebno narediti je to da se pro-
bleme kapitalizma rešuje na političen način in ne na ekonomski. V primeru slednjega, tega
kar je danes očitno prevladujoč način, vse skupaj deluje kot gašanje požara z napalmom.
Če povzamemo. Študentje se ne borimo za staro shemo, temveč se borimo za brezplač-
no šolstvo na vseh ravneh, za podiplomski študij, ki bo vključen v redne obveznosti pro-
fesorjev. Borimo se proti birokratskemu cinizmu, ki nas dojema kot stranke v smislu tega,
da plačujemo za storitve, vendar nam pri tem ne podeli niti pravice do temeljne obvešče-
nosti o procesih v katere nas ta isti aparat porine. Zavzemamo se za to, da naj se, v kolikor
bo to potrebno, pogoji za vpis zaostrijo, vendar naj se tistim, ki bodo vpisali podiplomski
študij omogoči dostojna štipendija, ki jim bo omogočila, da se posvetijo svojemu pravemu
ni posameznik, ki bo želel polni paket financiranja (takšen je namreč novorek inovativne
sheme, ki uporablja zelo inovativen vokabular) bo moral biti gospodarsko zanimiv ali po-
vezljiv, karkoli bo to v praksi dejansko pomenilo, saj tudi to ni jasno opredeljeno.
Podton te in takšnih shem je neizprosno dušenje prostora mišljenja, tistega za kar v re-
snici pri študiju in raziskovanju gre. Zato si moramo na tem mestu z vso ostrino in zaskr-
bljenostjo zastaviti vprašanje na kakšen način inovativna shema sploh razume visokošol-
ski prostor?
Namesto, danes očitno naivne in utopične, strasti do prodiranja v najgloblje resnice
narave, družbe in človeka samega je vse skupaj zvedeno na vulgarno matrico znanje – trg.
Ta preprosta enačba v sebi nosi katastrofalne zametke in znanost kot dekla kapitala, seve-
da ne more predstavljati nič več kot to, je lahko zgolj servis in poslušni služabnik, ki posku-
ša živeti resnico svojega gospodarja in vnaprej uganiti njegove želje. Namesto znanosti, ki
bi presegala obstoječo ekonomsko ureditev in razmišljala tudi in predvsem o drugačnih, je
z novo shemo na delu popolna intrumentalizacija vednosti.
Tisto na kar opozarjamo v naslovu je zato poblagovljanje vednosti, ki se dogaja na več
ravneh. Na ravni tega, da študij postaja zmeraj večji privilegij in zato v dobesednem smislu
od nas terja zmeraj večje zneske, da sploh še lahko mislimo. Na drugi ravni plačevanje in
družbeni odnosi znotraj kapitalizma sami začnejo definirati polje vednosti in s tem tisto
kar je vredno preučevati in razvijati ter tisto kar ni. Namesto indeksa prepovedanih knjig,
imamo danes indeks knjig, ki se enostavno ne bodo prodale. Namesto politične cenzure
katere nosilci so bile konkretne osebe iz mesa in krvi imamo danes opravka z neosebno
in abstraktno silo kapitala, ki po svoji volji normira družbene odnose. Vendar pri tem ne
smemo nasedati temu, da je kapitalizem zaradi tega kakorkoli bolj objektiven in nevtralen
pri svojem delovanju (torej poudarjanju nekaterih in izločanju drugih vsebin), ki je v konč-
ni fazi spet politično pogojeno. Tista gesta, ki bi jo bilo potrebno narediti je to da se pro-
bleme kapitalizma rešuje na političen način in ne na ekonomski. V primeru slednjega, tega
kar je danes očitno prevladujoč način, vse skupaj deluje kot gašanje požara z napalmom.
Če povzamemo. Študentje se ne borimo za staro shemo, temveč se borimo za brezplač-
no šolstvo na vseh ravneh, za podiplomski študij, ki bo vključen v redne obveznosti pro-
fesorjev. Borimo se proti birokratskemu cinizmu, ki nas dojema kot stranke v smislu tega,
da plačujemo za storitve, vendar nam pri tem ne podeli niti pravice do temeljne obvešče-
nosti o procesih v katere nas ta isti aparat porine. Zavzemamo se za to, da naj se, v kolikor
bo to potrebno, pogoji za vpis zaostrijo, vendar naj se tistim, ki bodo vpisali podiplomski
študij omogoči dostojna štipendija, ki jim bo omogočila, da se posvetijo svojemu pravemu
