Page 74 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 74
S pripoznava odlično znanost kot temelj blagostanja družbe, pa vendar hkrati vzpostav-
lja enoten sistem upravljanja raziskovalnega in inovacijskega sistema. Ali to pomeni, da
bodo znanstveniki, katerih namen je širjenje vednosti, in ki primarno niso v službi aplika-
tivnosti, potemtakem ocenjevani po inženirskih kriterijih? Poleg tega naj bi temeljne razis-
kave usmerili na področja, ki jih kot prioritetna ocenjujejo – spet ne znanstveniki – temveč
slovenske tehnološke platforme. Ne le, da bodo znanstveniki ocenjevani po tehnoloških
kriterijih, tudi prioriteto njihovih raziskav jim bodo določale slovenske tehnološke plat-
forme. Gospodarstvo bo usmerjalo znanstvenike pri njihovem raziskovanju. Kako naj
namreč drugače razumemo namen RISS, da bodo raziskovalni inštituti evaluirani po
številu patentov, številu odcepljenih podjetij, ter odstotku raziskav, ki potekajo na pred-
nostnih področjih slovenskih tehnoloških platform? Problem je seveda v tem, da znanost
ne deluje po meri slovenskih tehnoloških platform. To prvenstveno niti ni njena naloga.
Znanstvenik, ki bo imel pred očmi, koliko patentov mora prijaviti do konca leta, se pač ne
bo ukvarjal s temeljnimi raziskavami, kjer so rezultati pač negotovi. Znanost mora imeti
svobodo, da je nekoristna, da vidi le sebe, da se zmoti, da udari mimo in da ne razume. In
da včasih ne razume tudi 200 let, če ne gre drugače. Te zmote so ključen del širjenja vednos-
ti in razumevanja sveta. Gospodarstvo, ki se za preživetje bori na trgu, od teh zmot ne more
živeti, zato gospodarstvo ni primerno okolje za razvoj osnovnih raziskav. Če RISS beremo
tako, da je znanost vsebinsko podrejena gospodarstvu, da je znanost meč, ki ga vihti gospo-
darstvo v boju za konkurenčnost, potem utegne znanost utrpeti negativne posledice.
Posebej poudarjamo: povezovanje med gospodarstvom in temeljno znanostjo samo na
sebi nikakor ni problematično. Panogi sta v mnogočem soodvisni. Ta prispevek ni apel k
izolaciji osnovnih raziskav v slonokoščeni stolp. Zavedamo se, da je gospodarstvo v hudih
težavah, da so ljudje zaradi tega v zelo hudih stiskah in da Ministrstvo za visoko šolstvo,
znanost in tehnologijo (MVZT) mora ukrepati. Prav zato želimo opozoriti, da utegne
situacija, kjer bo znanost vsebinsko usmerjana od zunaj, da bo pod diktatom gospodarske-
ga napredka razvijala patente, pripeljati do situacije, ko bo sama znanost opešala, names-
to nje pa bomo dobili inženiring, ki se bo slejkoprej izčrpal. Znanost po svoji definici-
ji pač ni v službi aplikativnosti, čeprav lahko aplikativnost izhaja zgolj iz uspešne znanos-
ti. Ta odnos ni simetričen. Koristni učinki znanosti niso primarni cilj osnovnih raziskav,
temveč neke vrste kolateralna »škoda«, stranski produkt, ki ga ni mogoče vnaprej pred-
videti, naročiti ali proizvesti drugače. Z drugimi besedami: koristnost je bistveno stranski
produkt osnovnih raziskav.
V RISS na srečo ni več zaslediti dikcije, da je potrebno mladim raziskovalcem
»zmanjšati obremenitve s ponovitvami teoretičnih predmetnikov« ter jih usmerjati v
lja enoten sistem upravljanja raziskovalnega in inovacijskega sistema. Ali to pomeni, da
bodo znanstveniki, katerih namen je širjenje vednosti, in ki primarno niso v službi aplika-
tivnosti, potemtakem ocenjevani po inženirskih kriterijih? Poleg tega naj bi temeljne razis-
kave usmerili na področja, ki jih kot prioritetna ocenjujejo – spet ne znanstveniki – temveč
slovenske tehnološke platforme. Ne le, da bodo znanstveniki ocenjevani po tehnoloških
kriterijih, tudi prioriteto njihovih raziskav jim bodo določale slovenske tehnološke plat-
forme. Gospodarstvo bo usmerjalo znanstvenike pri njihovem raziskovanju. Kako naj
namreč drugače razumemo namen RISS, da bodo raziskovalni inštituti evaluirani po
številu patentov, številu odcepljenih podjetij, ter odstotku raziskav, ki potekajo na pred-
nostnih področjih slovenskih tehnoloških platform? Problem je seveda v tem, da znanost
ne deluje po meri slovenskih tehnoloških platform. To prvenstveno niti ni njena naloga.
Znanstvenik, ki bo imel pred očmi, koliko patentov mora prijaviti do konca leta, se pač ne
bo ukvarjal s temeljnimi raziskavami, kjer so rezultati pač negotovi. Znanost mora imeti
svobodo, da je nekoristna, da vidi le sebe, da se zmoti, da udari mimo in da ne razume. In
da včasih ne razume tudi 200 let, če ne gre drugače. Te zmote so ključen del širjenja vednos-
ti in razumevanja sveta. Gospodarstvo, ki se za preživetje bori na trgu, od teh zmot ne more
živeti, zato gospodarstvo ni primerno okolje za razvoj osnovnih raziskav. Če RISS beremo
tako, da je znanost vsebinsko podrejena gospodarstvu, da je znanost meč, ki ga vihti gospo-
darstvo v boju za konkurenčnost, potem utegne znanost utrpeti negativne posledice.
Posebej poudarjamo: povezovanje med gospodarstvom in temeljno znanostjo samo na
sebi nikakor ni problematično. Panogi sta v mnogočem soodvisni. Ta prispevek ni apel k
izolaciji osnovnih raziskav v slonokoščeni stolp. Zavedamo se, da je gospodarstvo v hudih
težavah, da so ljudje zaradi tega v zelo hudih stiskah in da Ministrstvo za visoko šolstvo,
znanost in tehnologijo (MVZT) mora ukrepati. Prav zato želimo opozoriti, da utegne
situacija, kjer bo znanost vsebinsko usmerjana od zunaj, da bo pod diktatom gospodarske-
ga napredka razvijala patente, pripeljati do situacije, ko bo sama znanost opešala, names-
to nje pa bomo dobili inženiring, ki se bo slejkoprej izčrpal. Znanost po svoji definici-
ji pač ni v službi aplikativnosti, čeprav lahko aplikativnost izhaja zgolj iz uspešne znanos-
ti. Ta odnos ni simetričen. Koristni učinki znanosti niso primarni cilj osnovnih raziskav,
temveč neke vrste kolateralna »škoda«, stranski produkt, ki ga ni mogoče vnaprej pred-
videti, naročiti ali proizvesti drugače. Z drugimi besedami: koristnost je bistveno stranski
produkt osnovnih raziskav.
V RISS na srečo ni več zaslediti dikcije, da je potrebno mladim raziskovalcem
»zmanjšati obremenitve s ponovitvami teoretičnih predmetnikov« ter jih usmerjati v
