Page 26 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 26
tjo in kapitalizmom skoz in skoz dvoumen: na eni strani kapitalizem ne zmore brez
tehnoloških iznajdb in izumov, ki mu jih lahko priskrbi samo znanost; na drugi strani
mora ves čas odpravljati osvobodilne in protikapitalistične učinke, ki jih znanost sproža.
Zgled za te dvoumnosti je, denimo, »znanstvena organizacija dela«, eden izmed vzvodov
za industrijsko revolucijo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Znanstvena organizacija dela je
tudi do 60% povečala produktivnost dela: a hkrati je hudo znižala zahteve po usposoblje-
nosti delavk in delavcev, vpeljala železno disciplino na delovnem mestu, delavke in delav-
ce naredila za »priveske« k tekočemu traku. Pohod kapitalizma v ameriškem stoletju se je
začel z znanstveno organizacijo dela, izgonom sindikatov iz tovarn in z zaposlovanjem ne-
organiziranih in neizobraženih množic, ki so pribežale v ZDA pred lakoto na evropskih
podeželjih. Kapitalizem lahko tehnološke novote uporablja samo tako, da iz njih naredi
tudi družbene novosti: hkrati ko povečuje produktivnost, zaostruje tudi podrejanje in iz-
koriščanje producentov.
Tehnologije in družbe
Program, ki ga predlaga Svet, v resnici govori o razvijanju »nacionalnega inovacijskega
sistema«. Govori torej o državni podpori razvoju tehnologij in ni program za znanstveno
politiko. Tehnologije seveda niso nevtralne glede na družbene odnose, a družbenih odno-
sov tudi ne določajo enosmiselno. Najpogosteje je tako, da družbeni spopadi izsilijo nove
tehnološke izume. Tehnologije prinesejo rešitve, potem pa družbeni boji odločijo, katere
probleme bodo tehnološke rešitve reševale.
Ko so, denimo, začeli v proizvodnjo vpeljevati elektriko, se je za kratek čas zazdelo, da
je konec vladavine velikega kapitala in da je spet prišel čas za male podjetnike in poštene
obrtnike. Nekdanji parni stroj je bil velika investicija, stal je sredi tovarne in vse se je vr-
telo okoli njega. Elektrika je bila poceni, napeljati jo je bilo mogoče tudi v najskromnejšo
delavnico – videti je bila decentralizirana in demokratična, nalašč za malo blagovno proi-
zvodnjo. A iz tega ni bilo nič: veliki kapital je okrepil vladavino in zakuhal svetovno vojno.
Tekoči trak, na primer, so vpeljali, da bi zlomili moč organiziranega delavstva. Pripe-
ljal pa je do množične proizvodnje standardiziranih in cenenih proizvodov. Nobene nuj-
nosti ni bilo, da bo množična proizvodnja pripeljala do socialne države. Najprej, dokler je
služila samo kapitalu, je pripeljala do krize, svetovne vojne, do protikolonialnih in sociali-
stičnih revolucij. Šele z organiziranim delavskim gibanjem, s socialističnimi revolucijami
na obrobju in prevlade socialne demokracije v središču, je bilo mogoče s pomočjo tehnolo-
gij velike množične industrije razviti tudi socialne države.
Elektronske komunikacijske in informacijske tehnologije so na začetku zbudile veli-
ka pričakovanja, da bodo prinesle osvoboditev za množice, demokracijo in enakost: a za
tehnoloških iznajdb in izumov, ki mu jih lahko priskrbi samo znanost; na drugi strani
mora ves čas odpravljati osvobodilne in protikapitalistične učinke, ki jih znanost sproža.
Zgled za te dvoumnosti je, denimo, »znanstvena organizacija dela«, eden izmed vzvodov
za industrijsko revolucijo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Znanstvena organizacija dela je
tudi do 60% povečala produktivnost dela: a hkrati je hudo znižala zahteve po usposoblje-
nosti delavk in delavcev, vpeljala železno disciplino na delovnem mestu, delavke in delav-
ce naredila za »priveske« k tekočemu traku. Pohod kapitalizma v ameriškem stoletju se je
začel z znanstveno organizacijo dela, izgonom sindikatov iz tovarn in z zaposlovanjem ne-
organiziranih in neizobraženih množic, ki so pribežale v ZDA pred lakoto na evropskih
podeželjih. Kapitalizem lahko tehnološke novote uporablja samo tako, da iz njih naredi
tudi družbene novosti: hkrati ko povečuje produktivnost, zaostruje tudi podrejanje in iz-
koriščanje producentov.
Tehnologije in družbe
Program, ki ga predlaga Svet, v resnici govori o razvijanju »nacionalnega inovacijskega
sistema«. Govori torej o državni podpori razvoju tehnologij in ni program za znanstveno
politiko. Tehnologije seveda niso nevtralne glede na družbene odnose, a družbenih odno-
sov tudi ne določajo enosmiselno. Najpogosteje je tako, da družbeni spopadi izsilijo nove
tehnološke izume. Tehnologije prinesejo rešitve, potem pa družbeni boji odločijo, katere
probleme bodo tehnološke rešitve reševale.
Ko so, denimo, začeli v proizvodnjo vpeljevati elektriko, se je za kratek čas zazdelo, da
je konec vladavine velikega kapitala in da je spet prišel čas za male podjetnike in poštene
obrtnike. Nekdanji parni stroj je bil velika investicija, stal je sredi tovarne in vse se je vr-
telo okoli njega. Elektrika je bila poceni, napeljati jo je bilo mogoče tudi v najskromnejšo
delavnico – videti je bila decentralizirana in demokratična, nalašč za malo blagovno proi-
zvodnjo. A iz tega ni bilo nič: veliki kapital je okrepil vladavino in zakuhal svetovno vojno.
Tekoči trak, na primer, so vpeljali, da bi zlomili moč organiziranega delavstva. Pripe-
ljal pa je do množične proizvodnje standardiziranih in cenenih proizvodov. Nobene nuj-
nosti ni bilo, da bo množična proizvodnja pripeljala do socialne države. Najprej, dokler je
služila samo kapitalu, je pripeljala do krize, svetovne vojne, do protikolonialnih in sociali-
stičnih revolucij. Šele z organiziranim delavskim gibanjem, s socialističnimi revolucijami
na obrobju in prevlade socialne demokracije v središču, je bilo mogoče s pomočjo tehnolo-
gij velike množične industrije razviti tudi socialne države.
Elektronske komunikacijske in informacijske tehnologije so na začetku zbudile veli-
ka pričakovanja, da bodo prinesle osvoboditev za množice, demokracijo in enakost: a za
