Page 21 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 21
vati /njihovo/ obremenitev s ponovitvami teoretičnih predmetnikov« in jih usmeriti v
»podjetništvo, promocijo in diseminacijo znanosti, retoriko, informatiko ipd.«. Skratka, tre-
ba je omejiti njihovo željo po znanju, da bi jih bilo mogoče instrumentalizirati za »poslov-
ni sektor«.
Iz tega lahko izpeljemo, da bo Slovenija v prihodnosti namenoma vzgajala napol izo-
bražene znanstvenike in da so se politiki odločili, da nas potisnejo v kolonialno odvisno
družbo neznanja. Dokument le redko uporablja izraz »znanost«. Iz redkih omemb pa
lahko zaslutimo, da je v ozadju ideologija o »novi znanstveni paradigmi« Gibbonsa, No-
wotnyjeve in drugih, ki govorijo o interdisciplinarnem povezovanju temeljnega in aplika-
tivnega raziskovanja za namene gospodarstva in evropske konkurenčnosti. Njihova »nova
paradigma – mode 2« je bila v Evropi in pri nas že deležna zelo hudih kritik. Pod priti-
ski gospodarske krize pa je Svet za znanost in tehnologijo izpeljal iz te ideologije povsem
izvirno in radikalno znanstveno politiko. Če jo opišemo s preprostimi besedami: sloven-
ska znanstvena politika bo obdržala inovacije, odpravila pa bo raziskovanje; skratka, od-
slej bomo samo še želi, ne pa tudi sejali.
Slovenski znanstveni balon
Svet se ni potrudil preučiti in problematizirati dejanskih okoliščin za raziskovanje in vi-
soko šolstvo. V liberalizacijski evforiji so pretekli ministri za znanost puščali za seboj nove
univerze, samostojne visokošolske zavode in raziskovalne organizacije. Sistem javnih usta-
nov in javno-zasebnih koncesionarjev je narasel na 5 univerz, 29 visokošolskih zavodov in
na ducate raziskovalnih inštitutov, ki se ukvarjajo samo s tem, kako bi preživeli, zmanjku-
je pa jim virov za produkcijo in prenos znanja. Učinek slovenskega znanstvenega balona je,
da se je javno financiranje znanosti in univerze sicer povečalo, a kljub temu se je, po splošni
oceni, radikalno znižala kvaliteta univerzitetnega izobraževanja. Balon se nevarno napihu-
je z javnim financiranjem vse številnejših zasebnih študijskih programov za ducat študen-
tov in raziskovalnih inštitutov za vprašanja polpretekle zgodovine ali dizajna, zaradi česar
zmanjkuje finančnih virov za dobre programe in javni sistem. Slovenski znanstveni in viso-
košolski politiki je uspelo, da je z več denarja oslabila celoten sistem, zaradi česar trpijo štu-
denti ob preobremenjenih ali nekompetentnih učiteljih, kakor tudi učitelji in raziskovalci
ob vse hujši prekarizaciji, slabem materialnem položaju in ob grozeči prepovedi, da se poleg
uporabne znanosti ukvarjajo z znanstvenim in teoretskim delom. Izhodišča za NRIP žal
niso prinesla ničesar, kar bi lahko preprečilo nezadovoljstvo, ki se nabira v znanstvenem ba-
lonu z neustreznimi materialnimi pogoji in z obstrukcijo poklicnih interesov.
»podjetništvo, promocijo in diseminacijo znanosti, retoriko, informatiko ipd.«. Skratka, tre-
ba je omejiti njihovo željo po znanju, da bi jih bilo mogoče instrumentalizirati za »poslov-
ni sektor«.
Iz tega lahko izpeljemo, da bo Slovenija v prihodnosti namenoma vzgajala napol izo-
bražene znanstvenike in da so se politiki odločili, da nas potisnejo v kolonialno odvisno
družbo neznanja. Dokument le redko uporablja izraz »znanost«. Iz redkih omemb pa
lahko zaslutimo, da je v ozadju ideologija o »novi znanstveni paradigmi« Gibbonsa, No-
wotnyjeve in drugih, ki govorijo o interdisciplinarnem povezovanju temeljnega in aplika-
tivnega raziskovanja za namene gospodarstva in evropske konkurenčnosti. Njihova »nova
paradigma – mode 2« je bila v Evropi in pri nas že deležna zelo hudih kritik. Pod priti-
ski gospodarske krize pa je Svet za znanost in tehnologijo izpeljal iz te ideologije povsem
izvirno in radikalno znanstveno politiko. Če jo opišemo s preprostimi besedami: sloven-
ska znanstvena politika bo obdržala inovacije, odpravila pa bo raziskovanje; skratka, od-
slej bomo samo še želi, ne pa tudi sejali.
Slovenski znanstveni balon
Svet se ni potrudil preučiti in problematizirati dejanskih okoliščin za raziskovanje in vi-
soko šolstvo. V liberalizacijski evforiji so pretekli ministri za znanost puščali za seboj nove
univerze, samostojne visokošolske zavode in raziskovalne organizacije. Sistem javnih usta-
nov in javno-zasebnih koncesionarjev je narasel na 5 univerz, 29 visokošolskih zavodov in
na ducate raziskovalnih inštitutov, ki se ukvarjajo samo s tem, kako bi preživeli, zmanjku-
je pa jim virov za produkcijo in prenos znanja. Učinek slovenskega znanstvenega balona je,
da se je javno financiranje znanosti in univerze sicer povečalo, a kljub temu se je, po splošni
oceni, radikalno znižala kvaliteta univerzitetnega izobraževanja. Balon se nevarno napihu-
je z javnim financiranjem vse številnejših zasebnih študijskih programov za ducat študen-
tov in raziskovalnih inštitutov za vprašanja polpretekle zgodovine ali dizajna, zaradi česar
zmanjkuje finančnih virov za dobre programe in javni sistem. Slovenski znanstveni in viso-
košolski politiki je uspelo, da je z več denarja oslabila celoten sistem, zaradi česar trpijo štu-
denti ob preobremenjenih ali nekompetentnih učiteljih, kakor tudi učitelji in raziskovalci
ob vse hujši prekarizaciji, slabem materialnem položaju in ob grozeči prepovedi, da se poleg
uporabne znanosti ukvarjajo z znanstvenim in teoretskim delom. Izhodišča za NRIP žal
niso prinesla ničesar, kar bi lahko preprečilo nezadovoljstvo, ki se nabira v znanstvenem ba-
lonu z neustreznimi materialnimi pogoji in z obstrukcijo poklicnih interesov.
