Page 48 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 48
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
Tolmač47 Jožefa Lamberga namreč začenja svoj popis potovanja k mo-
gočnemu osmanskemu vladarju z besedami, ki Kuripečičevo potopisno
delo narejajo za svojevrstno »belo knjigo« pri nagovarjanju za oster spo-
prijem s Turki in ki vsaj deloma odražajo splošni (srednje)evropski ima-
ginarij zastran turške nevarnosti:
»Vsesplošno nam je znano, kako je vsem pred očmi krvoses in zakleti
sovražnik krščanske vere v kratkem razdobju pokoril številčno krščanstvo,
dežele in njihove prebivalce, ter si jih podvrgel v strašno in neusmiljeno ti-
ranijo ter da še naprej teži po novih in novih osvojitvah, še posebej napram
nemškemu narodu (to jasno izhaja iz nedavnih strašnih časov, iz osvojitve
plemenitega otoka in mesta Rodosa, grškega Beograda in celotne Ogrske
ter iz obleganja mesta Dunaja), tako da ni treba ponovno spominjati na vse
te strahote in besne krvoločnosti.
Pogosto zaradi človeške kratkovidnosti, še pogostje pa zaradi Božje previd-
nosti in kazni ne vidimo lastne nesreče in nevarnosti, ki nam preti, ter ne ra-
čunamo z Božjo jezo. Nevarnost stoji pred našimi vrati in vsak posameznik
se mora zavedati samega sebe ter nepopisne turške tiranije, pa mora biti zato
še toliko bolj previden in dovzeten. Tak namen ima tudi ta potopis. V njem
bo prikazana krivica, ki mora ganiti vsakega skromnega kristjana in ga spod-
buditi k srčni soudeležbi in sočutju z nesrečnimi sužnji, njegovimi brati po veri,
ter more biti tudi opomin vsakemu posamezniku posebej. Tako bo vsakdo
rad z vsemi svojimi silami pomogel državi, da se ohrani, da se obvaruje prava krščan-
ska vera in da se zavarujejo žene in otroci, njihovo življenje, čast ter imetje /vsi po-
udarki J. V./.
Zato naj vsak prijatelj v največji ponižnosti moli Vsemogočnega, Milostive-
ga, Večnega Boga, da nam da mir, enotnost in pravo spoznanje besede Bož-
je; da nam pošlje milost, da bi se lahko enodušno, odločno in uspešno uprli
temu sovražniku krščanske vere.«48
Med potjo skozi Bosno je bil Kuripečič priča naslednjemu prizoru:
»Istega večera, ko smo prenočevali v Kruščici /vas na cesti med Saraje-
vom in Travnikom/, so prišli tja tudi Turki, ki so s seboj vodili dvajset
ubogih, bednih kristjanov, otrok, fantov in deklet, katere so ulovili se-
dem dni pred tem. Ponoči, pred našim odhodom, so jih predali Hus-
rev-begu (koliko mu jih je pripadlo). Ah, uboštvo in bedna babilonska
47 V predgovoru k izdaji Kuripečičevega dela iz leta 1910 (Benedict Couripeschitz: Itinerarium der Bot-
schaftsreise des Josef von Lamberg und Nicolas Juritschitz durch Bosnien, Serbien, Bulgarien nach Constanti-
nopel 1530) je zapisano, da je učeni pravnik tolmačil tudi med Lambergom, ki da je zelo slabo znal slo-
vensko, ter Jurišičem, ki pa ni znal nemško – »ne brati ne pisati«. Đ. Pejanović, n. d., 4, 5.
48 B. Kuripečič, n. d., 7.
Tolmač47 Jožefa Lamberga namreč začenja svoj popis potovanja k mo-
gočnemu osmanskemu vladarju z besedami, ki Kuripečičevo potopisno
delo narejajo za svojevrstno »belo knjigo« pri nagovarjanju za oster spo-
prijem s Turki in ki vsaj deloma odražajo splošni (srednje)evropski ima-
ginarij zastran turške nevarnosti:
»Vsesplošno nam je znano, kako je vsem pred očmi krvoses in zakleti
sovražnik krščanske vere v kratkem razdobju pokoril številčno krščanstvo,
dežele in njihove prebivalce, ter si jih podvrgel v strašno in neusmiljeno ti-
ranijo ter da še naprej teži po novih in novih osvojitvah, še posebej napram
nemškemu narodu (to jasno izhaja iz nedavnih strašnih časov, iz osvojitve
plemenitega otoka in mesta Rodosa, grškega Beograda in celotne Ogrske
ter iz obleganja mesta Dunaja), tako da ni treba ponovno spominjati na vse
te strahote in besne krvoločnosti.
Pogosto zaradi človeške kratkovidnosti, še pogostje pa zaradi Božje previd-
nosti in kazni ne vidimo lastne nesreče in nevarnosti, ki nam preti, ter ne ra-
čunamo z Božjo jezo. Nevarnost stoji pred našimi vrati in vsak posameznik
se mora zavedati samega sebe ter nepopisne turške tiranije, pa mora biti zato
še toliko bolj previden in dovzeten. Tak namen ima tudi ta potopis. V njem
bo prikazana krivica, ki mora ganiti vsakega skromnega kristjana in ga spod-
buditi k srčni soudeležbi in sočutju z nesrečnimi sužnji, njegovimi brati po veri,
ter more biti tudi opomin vsakemu posamezniku posebej. Tako bo vsakdo
rad z vsemi svojimi silami pomogel državi, da se ohrani, da se obvaruje prava krščan-
ska vera in da se zavarujejo žene in otroci, njihovo življenje, čast ter imetje /vsi po-
udarki J. V./.
Zato naj vsak prijatelj v največji ponižnosti moli Vsemogočnega, Milostive-
ga, Večnega Boga, da nam da mir, enotnost in pravo spoznanje besede Bož-
je; da nam pošlje milost, da bi se lahko enodušno, odločno in uspešno uprli
temu sovražniku krščanske vere.«48
Med potjo skozi Bosno je bil Kuripečič priča naslednjemu prizoru:
»Istega večera, ko smo prenočevali v Kruščici /vas na cesti med Saraje-
vom in Travnikom/, so prišli tja tudi Turki, ki so s seboj vodili dvajset
ubogih, bednih kristjanov, otrok, fantov in deklet, katere so ulovili se-
dem dni pred tem. Ponoči, pred našim odhodom, so jih predali Hus-
rev-begu (koliko mu jih je pripadlo). Ah, uboštvo in bedna babilonska
47 V predgovoru k izdaji Kuripečičevega dela iz leta 1910 (Benedict Couripeschitz: Itinerarium der Bot-
schaftsreise des Josef von Lamberg und Nicolas Juritschitz durch Bosnien, Serbien, Bulgarien nach Constanti-
nopel 1530) je zapisano, da je učeni pravnik tolmačil tudi med Lambergom, ki da je zelo slabo znal slo-
vensko, ter Jurišičem, ki pa ni znal nemško – »ne brati ne pisati«. Đ. Pejanović, n. d., 4, 5.
48 B. Kuripečič, n. d., 7.
