Page 128 - Alenka Gril in Asja Videčnik, Oblikovanje državljanske identitete mladih v šoli, Digitalna knjižnica, Documenta 3

iki, ki so soglašali z javnimi diskusijami v šoli, so pogosteje izbrali sodelovanje vseh pri

reševanju konfliktov v razredu (78 %) kot tisti, ki so zavrnili javne diskusije v šoli (63 %).

Slednji pa so pogosteje izbrali individualno reševanje konfliktov za preferenčni način (31

%) kot njihovi vrstniki, ki so menili, da so diskusije v šoli potrebne (17 %). Mladostniki, ki

so na različne načine argumentirali (ne)upravičenost javnih diskusij v šoli, so se statistič-

no značilno razlikovali v preferenčnem načinu reševanja konfliktov v razredu ( χ =2
(12,847)
23,00; p=,028; V = ,117). Pogosteje so za preferenčni način izbrali individualno reševa-

nje konfliktov mladostniki, ki so menili, da javne diskusije vzbujajo osebno nelagodje (2,5

%), da niso potrebne (5,1 %), ali da so pomembne za skupnost (27 %). Pogosteje so za pre-

ferenčni način izbrali sodelovanje pri reševanju konfliktov tisti mladostniki, ki so uteme-

ljevali javne diskusije s skupnim reševanjem problemov (37 %) ali pravico (18 %). Pogoste-

je so za preferenčni način reševanja konfliktov izbrali odgovornega v razredu tisti mlado-

stniki, ki so utemeljevali javne diskusije s skupnim reševanjem težav (36 %) ali niso poda-

li argumenta oz. neustreznega (32 %). Preferenčni način reševanja konfliktov v razredu, ki

so ga navedli mladostniki, sovpada z njihovo naklonjenostjo javnim diskusijam v šoli in z

argumentacijami. Naklonjeni skupnemu reševanju problemov pogosteje uvidijo prednosti

skupinskih rešitev tudi v javnih diskusijah na šoli, medtem ko naklonjeni individualnemu

reševanju problemov pogosteje uvidijo negativne učinke javnega izpostavljanja za posame-

znika in zanikajo potrebo po javnih diskusijah.

Zaznavanje participativne kulture šole se statistično značilno razlikuje med mlado-

stniki, ki so soglašali ali ne z možnostjo javnih diskusij v šoli (ANOVA: F(1,749) = 8,65; p =
,003). Višjo stopnjo participativne kulture šole so zaznali mladostniki, ki so soglašali, da

so javne diskusije v šoli potrebne (Mda = 16,01; SDda = 4,77 oz. Mne = 17,65; SDne = 4,87).
Zaznavanje participativne kulture šole se statistično značilno razlikuje med mladostni-

ki, ki so (ne)upravičenost javnih diskusij v šoli različno argumentirali (ANOVA: F(6,833) =
2,85; p = ,009). Višjo stopnjo participativne kulture šole so zaznali mladostniki, ki so me-

nili, da so javne diskusije v šoli potrebne, ker krepijo skupnost, ker je to pravica, pa tudi, da

so lahko žaljive. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da v javnih diskusijah prepoznavajo eno

od oblik participacije učencev v šoli in so jim naklonjeni, saj razširjajo možnosti njihovega

siceršnjega vključevanja v dejavnosti šole.

Zaznavanje kohezivnosti razreda se statistično značilno razlikuje med mladostniki,

ki so soglašali ali ne z možnostjo javnih diskusij v šoli (Kruskal-Wallis test: H(1,767)= 5,66;
p=,017). Višjo stopnjo kohezivnosti razreda so zaznali mladostniki, ki so soglašali, da so

javne diskusije v šoli potrebne (Mda = 12,88; SDda = 4,01 oz. Mne = 14,16; SDne = 4,75).
Utemeljitve (ne)upravičenosti javnih diskusij v šoli pa se niso povezovale s kohezivnostjo

