Page 317 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 317
Korpus omemb pojma Evropa v izbranih učbenikih za pouk zgodovine ...
nale (III. internacionala ali Kominterna), enotne mednarodne organizaci-
je komunistov. Ustanovljena je bila marca 1919 v Moskvi. Vanjo se, razen
sovjetskih boljševikov in nekaterih komunističnih frakcij evropskih social-
demokratskih strank, ni vključila nobena pomembnejša delavska stranka.
Komunistična internacionala tako ni uresničila Leninove zamisli o usta-
novitvi svetovnega revolucionarnega centra.
c) str. 35–36 (osrednje besedilo): (Pariška mirovna konferenca): Potre-
ba po vzpostavitvi reda v povojni Evropi, ki so jo pretresali revolucionarni
nemiri, in želja po vojnem plenu, sta silili antantne države v takojšen sklic
mirovne konference.
Zmagovalci so sedli za konferenčno mizo že 18. januarja 1919 v pari-
škem dvorcu Versailles. V njem so bile sprejete najpomembnejše odločitve,
zato imenujemo ureditev Evrope v obdobju med svetovnima vojnama ver-
sajska Evropa.
Vodilno vlogo na konferenci je imel predsednik ZDA Thomas W. Wil-
son. Njegova država je imela v lasti več kot polovico svetovnih zalog zlata,
hkrati pa so bile vse antantne države dolžnice ZDA. Wilson je skušal uve-
ljaviti novo pomembno načelo v mednarodnih odnosih. Zavzemal se je za
samoodločbo narodov, ki je pomenila veliko upanje za politično samostoj-
nost majhnih evropskih narodov in njihovih komaj nastalih držav.
Najpomembnejše sklepe konference je sprejemal svet velikih štirih, v ka-
terem so bili voditelji ZDA, Francije, Velike Britanije in Italije.
Pričakovanja udeleženk mirovne konference so bila različna. Francija,
ki je hotela postati najmočnejša država v Evropi, je želela povsem oslabiti
Nemčijo, da je ta ne bi nikoli več ogrožala. Velika Britanija je hotela uničiti
predvsem nemški kolonialni imperij, Nemčijo pa ohraniti toliko pri moči,
da bi bila branik pred komunistično sovjetsko Rusijo in preveliko močjo
Francije na kontinentu. Italija je postavljala vrsto ozemeljskih zahtev, zlasti
še izpolnitev Londonskega sporazuma (→ 16). Japonska je previdno načela
vprašanje svoje nadvlade na Daljnem vzhodu.
Na konferenci je sodelovalo 25 držav, med njimi ni bilo sovjetske Rusi-
je. Njihove zahteve in želje so bile tako različne, da je bilo nujno pričakova-
ti nova nesoglasja zaradi povojne ureditve Evrope. Ker poraženke niso so-
delovale na konferenci in so morale sklepe konference le podpisati, so bili
sklepi (pogodbe) diktat zmagovite antante.
č) str. 36 (komentar k sliki »Veliki štirje v Versaillesu«): Z leve proti de-
sni v osrednjem delu slike: predsednik italijanske vlade Vittorio Orlando,
predsednik ZDA Woodrow Wilson in predsednika vlad Francije ter Veli-
nale (III. internacionala ali Kominterna), enotne mednarodne organizaci-
je komunistov. Ustanovljena je bila marca 1919 v Moskvi. Vanjo se, razen
sovjetskih boljševikov in nekaterih komunističnih frakcij evropskih social-
demokratskih strank, ni vključila nobena pomembnejša delavska stranka.
Komunistična internacionala tako ni uresničila Leninove zamisli o usta-
novitvi svetovnega revolucionarnega centra.
c) str. 35–36 (osrednje besedilo): (Pariška mirovna konferenca): Potre-
ba po vzpostavitvi reda v povojni Evropi, ki so jo pretresali revolucionarni
nemiri, in želja po vojnem plenu, sta silili antantne države v takojšen sklic
mirovne konference.
Zmagovalci so sedli za konferenčno mizo že 18. januarja 1919 v pari-
škem dvorcu Versailles. V njem so bile sprejete najpomembnejše odločitve,
zato imenujemo ureditev Evrope v obdobju med svetovnima vojnama ver-
sajska Evropa.
Vodilno vlogo na konferenci je imel predsednik ZDA Thomas W. Wil-
son. Njegova država je imela v lasti več kot polovico svetovnih zalog zlata,
hkrati pa so bile vse antantne države dolžnice ZDA. Wilson je skušal uve-
ljaviti novo pomembno načelo v mednarodnih odnosih. Zavzemal se je za
samoodločbo narodov, ki je pomenila veliko upanje za politično samostoj-
nost majhnih evropskih narodov in njihovih komaj nastalih držav.
Najpomembnejše sklepe konference je sprejemal svet velikih štirih, v ka-
terem so bili voditelji ZDA, Francije, Velike Britanije in Italije.
Pričakovanja udeleženk mirovne konference so bila različna. Francija,
ki je hotela postati najmočnejša država v Evropi, je želela povsem oslabiti
Nemčijo, da je ta ne bi nikoli več ogrožala. Velika Britanija je hotela uničiti
predvsem nemški kolonialni imperij, Nemčijo pa ohraniti toliko pri moči,
da bi bila branik pred komunistično sovjetsko Rusijo in preveliko močjo
Francije na kontinentu. Italija je postavljala vrsto ozemeljskih zahtev, zlasti
še izpolnitev Londonskega sporazuma (→ 16). Japonska je previdno načela
vprašanje svoje nadvlade na Daljnem vzhodu.
Na konferenci je sodelovalo 25 držav, med njimi ni bilo sovjetske Rusi-
je. Njihove zahteve in želje so bile tako različne, da je bilo nujno pričakova-
ti nova nesoglasja zaradi povojne ureditve Evrope. Ker poraženke niso so-
delovale na konferenci in so morale sklepe konference le podpisati, so bili
sklepi (pogodbe) diktat zmagovite antante.
č) str. 36 (komentar k sliki »Veliki štirje v Versaillesu«): Z leve proti de-
sni v osrednjem delu slike: predsednik italijanske vlade Vittorio Orlando,
predsednik ZDA Woodrow Wilson in predsednika vlad Francije ter Veli-
