Page 201 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 201
Korpus omemb pojma Evropa v izbranih učbenikih za pouk zgodovine ...
b) str. 65 (osrednje besedilo): Nizozemska osvobodilna vojna – uvod v
tridesetletno vojno: Izmed katoliških vladarjev je bil glavna opora protire-
formacije španski kralj Filip II. (1556–98), o katerem so govorili, da je bolj
katoliški od samega papeža.
Nikjer v Evropi ni inkvizicija tako temeljito preganjala drugovercev, kot
jih je v deželah, ki so pripadale španski kroni, to pa so bile poleg Španije s
kolonijami še Nizozemska in po letu 1580 tudi Portugalska s kolonijami.
Tako je bila Španija v drugi polovici 16. stoletja velesila, ki je velik del svo-
jih bogastev dala na razpolaga boju proti »krivovercem«. Inkvizicija je po-
zneje preganjala zlasti tiste, katerih delo je bilo nevarno takrat veljavnim
verskim naukom katoliške Cerkve.
Cerkvena sodišča so bila v nekaterih evropskih katoliških deželah bolj
dejavna, v drugih manj.
c) str. 65–67 (osrednje besedilo): Tridesetletna vojna odloči o verski pri-
padnosti Evropejcev: V nemškem cesarstvu je v drugi polovici 16. stoletja
vladalo zatišje. Po letu 1600 pa je prišlo do napetosti med nemškimi pro-
testantskimi in katoliškimi deželnimi knezi; protestanti so trdili, da imajo
katoličani prevelik vpliv v skupnem državnem zboru. Stranki sta sklenili
vsaka svojo politično in vojaško zvezo. Vendar so vojno sprožile razmere na
Češkem, kjer je cesar najprej protestantskemu plemstvu prepovedal, da bi
podložnike sililo v svojo vero, pozneje pa je za češkega kraja imenoval od-
ločnega katoličana nadvojvodo Ferdinanda. Češki protestanti so leta 1618
vrgli tri cesarske svetovalce skozi okno praškega gradu, odstavili kralja Fer-
dinanda in za novega izvolili voditelja nemških protestantov. Ferdinand
je ob vojaški pomoči Španije, papeža in nemških katoliških knezov vdrl
na Čepko in v bitki pri Beli gori (1620) porazil češko vojsko. Zdaj je lah-
ko Ferdinand (od 1619 tudi nemški cesar) habsburške dedne dežele in Če-
ško dokončno vrnil pod okrilje katoliške cerkve: protestantski plemiči, ki
niso hoteli postati katoličani, so se morali izseliti. Proti zmagovitim špan-
skim in cesarskim Habsburžanom so se zdaj povezali vsi njihovi naspro-
tniki, nemški protestantski knezi, Danci, Švedi in Francozi, in znova se je
razdivjala vojna, ki je tokrat uničevala ljudi in pokrajino širom po Nem-
čiji. Ker nobena stran ni mogla doseči odločilne vojaške zmage, so stvar
končno vzeli v roke diplomati. Leta 1648 je bil podpisan vestfalski mir, ki
je med drugim Franciji dodelil del Alzacije (poslej je njena meja z Nemčijo
potekala po Renu), priznal dokončno izločitev Švice in Nizozemske iz ce-
sarstva, v Nemčiji pa obstoj protestantizma in pravico knezov, da smejo sa-
mostojno sklepati pogodbe med seboj in s tujino. Moč cesarstva je bila zelo
b) str. 65 (osrednje besedilo): Nizozemska osvobodilna vojna – uvod v
tridesetletno vojno: Izmed katoliških vladarjev je bil glavna opora protire-
formacije španski kralj Filip II. (1556–98), o katerem so govorili, da je bolj
katoliški od samega papeža.
Nikjer v Evropi ni inkvizicija tako temeljito preganjala drugovercev, kot
jih je v deželah, ki so pripadale španski kroni, to pa so bile poleg Španije s
kolonijami še Nizozemska in po letu 1580 tudi Portugalska s kolonijami.
Tako je bila Španija v drugi polovici 16. stoletja velesila, ki je velik del svo-
jih bogastev dala na razpolaga boju proti »krivovercem«. Inkvizicija je po-
zneje preganjala zlasti tiste, katerih delo je bilo nevarno takrat veljavnim
verskim naukom katoliške Cerkve.
Cerkvena sodišča so bila v nekaterih evropskih katoliških deželah bolj
dejavna, v drugih manj.
c) str. 65–67 (osrednje besedilo): Tridesetletna vojna odloči o verski pri-
padnosti Evropejcev: V nemškem cesarstvu je v drugi polovici 16. stoletja
vladalo zatišje. Po letu 1600 pa je prišlo do napetosti med nemškimi pro-
testantskimi in katoliškimi deželnimi knezi; protestanti so trdili, da imajo
katoličani prevelik vpliv v skupnem državnem zboru. Stranki sta sklenili
vsaka svojo politično in vojaško zvezo. Vendar so vojno sprožile razmere na
Češkem, kjer je cesar najprej protestantskemu plemstvu prepovedal, da bi
podložnike sililo v svojo vero, pozneje pa je za češkega kraja imenoval od-
ločnega katoličana nadvojvodo Ferdinanda. Češki protestanti so leta 1618
vrgli tri cesarske svetovalce skozi okno praškega gradu, odstavili kralja Fer-
dinanda in za novega izvolili voditelja nemških protestantov. Ferdinand
je ob vojaški pomoči Španije, papeža in nemških katoliških knezov vdrl
na Čepko in v bitki pri Beli gori (1620) porazil češko vojsko. Zdaj je lah-
ko Ferdinand (od 1619 tudi nemški cesar) habsburške dedne dežele in Če-
ško dokončno vrnil pod okrilje katoliške cerkve: protestantski plemiči, ki
niso hoteli postati katoličani, so se morali izseliti. Proti zmagovitim špan-
skim in cesarskim Habsburžanom so se zdaj povezali vsi njihovi naspro-
tniki, nemški protestantski knezi, Danci, Švedi in Francozi, in znova se je
razdivjala vojna, ki je tokrat uničevala ljudi in pokrajino širom po Nem-
čiji. Ker nobena stran ni mogla doseči odločilne vojaške zmage, so stvar
končno vzeli v roke diplomati. Leta 1648 je bil podpisan vestfalski mir, ki
je med drugim Franciji dodelil del Alzacije (poslej je njena meja z Nemčijo
potekala po Renu), priznal dokončno izločitev Švice in Nizozemske iz ce-
sarstva, v Nemčiji pa obstoj protestantizma in pravico knezov, da smejo sa-
mostojno sklepati pogodbe med seboj in s tujino. Moč cesarstva je bila zelo
