Page 79 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 79
Savinjska in Šaleška dolina v 12. stoletju
Trideseta leta 13. stoletja so tisti čas, ko je prišlo do popolnega propada
nekdaj očitno mogočne libertinske družine Dravsko/Šoštanjskih. Listina
iz leta 1243 sporoča, da na Kacenštajnu že biva nova družina vitezov Ka-
cenštajnskih, ki je morala priti sem najkasneje v začetku tridesetih let 13.
stoletja, saj so imeli leta 1243 v Gornjegrajskem samostanu že svojo grob-
nico.200 Sreda tridesetih let 13. stoletja je tudi čas, ko zadnjič izvemo za ob-
stoj Volšperške (Hermanove) veje Dravsko/Šoštanjske rodbine, vsaj od leta
1241 dalje pa verjetno tudi Šoštanjska veja (Eberhard) ni več živela v Šo-
štanju, temveč se je Eberhard udinjal kot salzburški uradnik na nadškofo-
vih posestih v Brežicah,201 kmalu po letu 1243, ko ga v listinah najdemo za-
dnjič omenjenega živega,202 pa je tudi sam preminil.
Naša predpostavka je, da so prišli tako Kagerji v Zgornjo Savinjsko do-
lino, kot njihovi sorodniki Dravsko/Šoštanjski (in skupaj z njimi verjetno
tudi Šaleški, čeprav je ravno pri vprašanju Šaleških v Šaleški dolini osta-
lo največ nerešenih vprašanj) v Šaleško in na zahod Savinjske doline v času
trajanja boja za investituro oz. pred njeno razrešitvijo. Že na začetku po-
glavja smo ugotovili, da so bili mejni grofje Cham-Vohburški v tem spo-
ru na cesarski strani, medtem ko srečujemo Dipolda Kagerja dokaj redno
v spremstvu vojvod Spanheimskih, ki so bili zvesti papeški strani. Pozici-
ja Dipolda v sporu za investituro je bila torej verjetno propapeška in v tem
sporu, kot kaže, ni sledil svoji cesarsko usmerjeni družini. Zaradi skopo-
sti podatkov, ki so nam na voljo, pa te domneve ni mogoče z gotovostjo do-
kazati. Morda lahko ustanovitev Gornjegrajskega samostana štejemo celo
kot neke vrste odkup za grehe – za vse storjeno proti predstavnikom pape-
ške strani. Ne nazadnje je bil Dipold vendarle predstavnik papežu sovražne
družine, prav tako kot člani t. i. Heminega rodu.
Drugačna situacija je povezana s prihodom družine grofov Vovbrških,
katerih pripadnik Gunther je postal po smrti Starkhanda, pripadnika He-
minega rodu, savinjski grof in se je imenoval tudi za »celjskega grofa«.203
1243, november 10; objavljeno v: StUB II, št. 427, 540; regesta v: Kos, Gradivo V, št. 821,
391. (Hartnid Ptujski podeli Gornjegrajskemu samostanu dve hubi na Križni gori v blagor
svojih prednikov »tum pro dilectione dilecti mihi Dippoldi de Chazzenstein eiusque filii
ibidem tumulati« – se pravi iz ljubezni do Dipolda Kacenštajnskega in njegovega pokojne-
ga sina, ki je bil pokopan v samostanu – s pogojem, da sinovi Dipolda Kacenštajnskega ob-
držijo odvetništvo nad obema hubama.)
1241, februar 9, Brežice; objavljeno v: StUB II, št. 395, 507; regesta v: Kos, Gradivo V, št.
757, 368.
1243, pred junij 29; objavljeno v: StUB II, št. 424, 537; MDC IV, št. 2265, 304; regesta v:
Kos, Gradivo V, št. 814, 398.
Prim. 1122–1137: po objavi v: Kos, Gradivo IV; št. 70a, 42 (»Gunthero marchione de
Cylie«). Leta 1144, maj 14, Lipnica; regest v: Kos, Gradivo IV, št. 198, 113/114 (»Gunthe-
Trideseta leta 13. stoletja so tisti čas, ko je prišlo do popolnega propada
nekdaj očitno mogočne libertinske družine Dravsko/Šoštanjskih. Listina
iz leta 1243 sporoča, da na Kacenštajnu že biva nova družina vitezov Ka-
cenštajnskih, ki je morala priti sem najkasneje v začetku tridesetih let 13.
stoletja, saj so imeli leta 1243 v Gornjegrajskem samostanu že svojo grob-
nico.200 Sreda tridesetih let 13. stoletja je tudi čas, ko zadnjič izvemo za ob-
stoj Volšperške (Hermanove) veje Dravsko/Šoštanjske rodbine, vsaj od leta
1241 dalje pa verjetno tudi Šoštanjska veja (Eberhard) ni več živela v Šo-
štanju, temveč se je Eberhard udinjal kot salzburški uradnik na nadškofo-
vih posestih v Brežicah,201 kmalu po letu 1243, ko ga v listinah najdemo za-
dnjič omenjenega živega,202 pa je tudi sam preminil.
Naša predpostavka je, da so prišli tako Kagerji v Zgornjo Savinjsko do-
lino, kot njihovi sorodniki Dravsko/Šoštanjski (in skupaj z njimi verjetno
tudi Šaleški, čeprav je ravno pri vprašanju Šaleških v Šaleški dolini osta-
lo največ nerešenih vprašanj) v Šaleško in na zahod Savinjske doline v času
trajanja boja za investituro oz. pred njeno razrešitvijo. Že na začetku po-
glavja smo ugotovili, da so bili mejni grofje Cham-Vohburški v tem spo-
ru na cesarski strani, medtem ko srečujemo Dipolda Kagerja dokaj redno
v spremstvu vojvod Spanheimskih, ki so bili zvesti papeški strani. Pozici-
ja Dipolda v sporu za investituro je bila torej verjetno propapeška in v tem
sporu, kot kaže, ni sledil svoji cesarsko usmerjeni družini. Zaradi skopo-
sti podatkov, ki so nam na voljo, pa te domneve ni mogoče z gotovostjo do-
kazati. Morda lahko ustanovitev Gornjegrajskega samostana štejemo celo
kot neke vrste odkup za grehe – za vse storjeno proti predstavnikom pape-
ške strani. Ne nazadnje je bil Dipold vendarle predstavnik papežu sovražne
družine, prav tako kot člani t. i. Heminega rodu.
Drugačna situacija je povezana s prihodom družine grofov Vovbrških,
katerih pripadnik Gunther je postal po smrti Starkhanda, pripadnika He-
minega rodu, savinjski grof in se je imenoval tudi za »celjskega grofa«.203
1243, november 10; objavljeno v: StUB II, št. 427, 540; regesta v: Kos, Gradivo V, št. 821,
391. (Hartnid Ptujski podeli Gornjegrajskemu samostanu dve hubi na Križni gori v blagor
svojih prednikov »tum pro dilectione dilecti mihi Dippoldi de Chazzenstein eiusque filii
ibidem tumulati« – se pravi iz ljubezni do Dipolda Kacenštajnskega in njegovega pokojne-
ga sina, ki je bil pokopan v samostanu – s pogojem, da sinovi Dipolda Kacenštajnskega ob-
držijo odvetništvo nad obema hubama.)
1241, februar 9, Brežice; objavljeno v: StUB II, št. 395, 507; regesta v: Kos, Gradivo V, št.
757, 368.
1243, pred junij 29; objavljeno v: StUB II, št. 424, 537; MDC IV, št. 2265, 304; regesta v:
Kos, Gradivo V, št. 814, 398.
Prim. 1122–1137: po objavi v: Kos, Gradivo IV; št. 70a, 42 (»Gunthero marchione de
Cylie«). Leta 1144, maj 14, Lipnica; regest v: Kos, Gradivo IV, št. 198, 113/114 (»Gunthe-
