Page 401 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 401
Poskus dokončnega zedinjenja posesti gospodov Žovneških ...
šni poravnalci nastopali Ulrik, župnik pri Novi Cerkvi, Viljem Vrbovški
in Konrad iz Safna, medtem ko so na strani Alhoha iz Helfenberga nasto-
pali Friderik iz (Slovenj) Gradca, Herman iz Svibnega in Pilgrim iz Grade-
sa (grad na Koroškem). Ker izbrani razsodniki očitno niso uspeli najti pri-
merne formule za razrešitev, so predali stvar v roke krškemu škofu (»Di-
eselben sprecher gaben dar nach mit paider tail willen vns dem vorgenan-
ten bischof Chunraten dise sachen in vnser hant«), ki je bil lastnik gospo-
ščine Helfenberg in kot fevdni gospod najbolj pristojen za razrešitev spora.
Iz listine je videti, da je bil sporni Bertoldov delež razdeljen na tri celo-
te. Prvi del je ležal pri Radgoni15 in je obsegal dvajset hub, iz katerih naj bi
Alhoh prejel šest mark. Če bi bil ta delež vreden več kot šest mark, bi mo-
ral razliko deliti z Ringlom, če pa bi bil vreden manj, naj bi Alhoh to vsoto
kljub temu prejel. Ostalo dediščino po Bertoldu sta morala Alhoh in Rin-
gel deliti na polovico, tako da je vsakemu pripadel enak delež. Prav tako
naj bi razdelila tudi dvajset mark vredno posest, ki jo je kupil Alhoh in za
polovico katere naj bi Ringel plačal Alhohu za odkup štirideset mark sre-
bra, kot je za njo plačal pred tem že Alhoh. S tem naj bi bilo vprašanje deli-
tve Bertoldove dediščine končano, zaradi česar je škof Konrad tudi zagro-
zil obema stranema s strogimi kaznimi za tistega, ki bi dogovor prekršil.
Potrebno je omeniti še priče, ki so prisostvovale temu dogodku. Poleg še-
stih že omenjenih razsodnikov, ki so zastopali obe strani, so bili pri tem de-
janju prisotni še: »her Dyepolt von Chaczenstain, Sygmar von Bluomstain,
Ekchart der Traener, Albrecht der Suezzenhaimer, Elbel von Weytenstain,
Mathei von Strazpurch«. Med pričami so torej našteti sami krški ministe-
riali oz. gradiščani. Krški gradovi so bili Ploštajn, Žusem, Vitanje in Stras-
sburg, Ekhard iz Pogrenje (Treunski) pa je zadnja leta svojega življenja pre-
živel kot krški gradiščan v Podčetrtku. Edino izjemo med njimi pa pred-
stavlja prisotnost Dipolda Kacenštajnskega, ki je bil nominalno ptujski mi-
nisterial, dejansko pa se je v tem času že povsem približal taboru Friderika
Žovneškega in deloval skupaj z njim. Postavlja se vprašanje, ali je njegovo
navzočnost morda mogoče razložiti tako, da je bil Dipold pri tem sporu za-
stopnik interesov Žovneških?
Pomembno je poudariti in izpostaviti naslednje: celoten obravnavani
spor se je vršil zaradi polovice gradu Helfenberg, in sicer tiste polovice, ki je
Pavle Blaznik je umestil »vmb Raklspwech« v okolico Radgone (P. Blaznik, Topografija II,
226). Omemba helfenberških posesti v okolici Radgone deluje na prvi pogled neprepričljivo,
vendar je ta lokacija vendarle najbolj verjetna. Leta 1362 je namreč Štefan Helfenberški po-
trdil, da je prejel od vojvode Rudolfa v fevd dve vasi »Dyeding vnndt Tueber gelegen bey Ra-
kkespurch«, kot je to imel že pred tem od Wildonskih (1362, maj 10; prepis iz 19. stoletja v:
StLA Graz, št. 2820). K listini se bomo kasneje še vrnili.
šni poravnalci nastopali Ulrik, župnik pri Novi Cerkvi, Viljem Vrbovški
in Konrad iz Safna, medtem ko so na strani Alhoha iz Helfenberga nasto-
pali Friderik iz (Slovenj) Gradca, Herman iz Svibnega in Pilgrim iz Grade-
sa (grad na Koroškem). Ker izbrani razsodniki očitno niso uspeli najti pri-
merne formule za razrešitev, so predali stvar v roke krškemu škofu (»Di-
eselben sprecher gaben dar nach mit paider tail willen vns dem vorgenan-
ten bischof Chunraten dise sachen in vnser hant«), ki je bil lastnik gospo-
ščine Helfenberg in kot fevdni gospod najbolj pristojen za razrešitev spora.
Iz listine je videti, da je bil sporni Bertoldov delež razdeljen na tri celo-
te. Prvi del je ležal pri Radgoni15 in je obsegal dvajset hub, iz katerih naj bi
Alhoh prejel šest mark. Če bi bil ta delež vreden več kot šest mark, bi mo-
ral razliko deliti z Ringlom, če pa bi bil vreden manj, naj bi Alhoh to vsoto
kljub temu prejel. Ostalo dediščino po Bertoldu sta morala Alhoh in Rin-
gel deliti na polovico, tako da je vsakemu pripadel enak delež. Prav tako
naj bi razdelila tudi dvajset mark vredno posest, ki jo je kupil Alhoh in za
polovico katere naj bi Ringel plačal Alhohu za odkup štirideset mark sre-
bra, kot je za njo plačal pred tem že Alhoh. S tem naj bi bilo vprašanje deli-
tve Bertoldove dediščine končano, zaradi česar je škof Konrad tudi zagro-
zil obema stranema s strogimi kaznimi za tistega, ki bi dogovor prekršil.
Potrebno je omeniti še priče, ki so prisostvovale temu dogodku. Poleg še-
stih že omenjenih razsodnikov, ki so zastopali obe strani, so bili pri tem de-
janju prisotni še: »her Dyepolt von Chaczenstain, Sygmar von Bluomstain,
Ekchart der Traener, Albrecht der Suezzenhaimer, Elbel von Weytenstain,
Mathei von Strazpurch«. Med pričami so torej našteti sami krški ministe-
riali oz. gradiščani. Krški gradovi so bili Ploštajn, Žusem, Vitanje in Stras-
sburg, Ekhard iz Pogrenje (Treunski) pa je zadnja leta svojega življenja pre-
živel kot krški gradiščan v Podčetrtku. Edino izjemo med njimi pa pred-
stavlja prisotnost Dipolda Kacenštajnskega, ki je bil nominalno ptujski mi-
nisterial, dejansko pa se je v tem času že povsem približal taboru Friderika
Žovneškega in deloval skupaj z njim. Postavlja se vprašanje, ali je njegovo
navzočnost morda mogoče razložiti tako, da je bil Dipold pri tem sporu za-
stopnik interesov Žovneških?
Pomembno je poudariti in izpostaviti naslednje: celoten obravnavani
spor se je vršil zaradi polovice gradu Helfenberg, in sicer tiste polovice, ki je
Pavle Blaznik je umestil »vmb Raklspwech« v okolico Radgone (P. Blaznik, Topografija II,
226). Omemba helfenberških posesti v okolici Radgone deluje na prvi pogled neprepričljivo,
vendar je ta lokacija vendarle najbolj verjetna. Leta 1362 je namreč Štefan Helfenberški po-
trdil, da je prejel od vojvode Rudolfa v fevd dve vasi »Dyeding vnndt Tueber gelegen bey Ra-
kkespurch«, kot je to imel že pred tem od Wildonskih (1362, maj 10; prepis iz 19. stoletja v:
StLA Graz, št. 2820). K listini se bomo kasneje še vrnili.
