Page 400 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 400
V primežu medplemiških prerivanj
To sliko razvoja usode gradu Helfenberg konec 30. let 14. stoletja pa je
potrebno nekoliko popraviti in predvsem dopolniti. Prvi pomislek je, da je
iz dostopnih virov mogoče ugotoviti, da je krški škof podelil grad Helfen-
berg v fevd Frideriku Žovneškemu šele leta 1340 in ne že v 30. letih, in še
to šele po ostrih sporih in posredovanju ter razsodbi vojvode Albrehta II.13
Za čas pred tem pa nimamo nobenega neposrednega dokaza, da naj bi imel
Friderik Žovneški v lasti grad Helfenberg.
Za grad in posest sta se namreč vse do novembra 1339 pravdala Alhoh
Helfenberški in Ringel s Kozjega. Šele 22. novembra leta 1339 je krški škof
Konrad z razsodbo razrešil sporno posedovanje gradu in odnose med obe-
ma stranema.14 Iz listine je razvidno, da sta se Alhoh Helfenberški in Rin-
gel s Kozjega sprla zaradi pravic do tiste polovice posesti in gradu Helfen-
berg, ki jo je zapustil pokojni Bertold Helfenberški. Obe strani v tem spo-
ru očitno nista izbirali sredstev in sta se zatekali tudi k fizičnemu nasilju in
celo umorom, saj krški škof Konrad poudarja ravno prepoved takšnih de-
janj in grozi s kaznijo tisti strani, ki ne bi upoštevala te prepovedi. Kot za-
nimivost in prispevek h kazenskim in k moralnim normam tega časa je po-
trebno izpostaviti še, da je škof razdelil takšne prekrške na velike (»groz-
zen sachen«) in male (»minnere sachen«) in seveda določil različno viso-
ke kazni glede na to, ali bi prišlo do velikih ali le do malih prekrškov. Med
t. i. velike prekrške je štel uboj in ujetništvo samih vpletenih vitezov oz.
članov njunih ožjih družin (»mit toedslegen, mit vanchnuesse di an in sel-
ber, an irn chinden oder iren hausfrawen beschahen«), medtem ko je k t. i.
manjšim prekrškom štel nasilje nad člani spremstva (»diener«), podložni-
ki (»seinen leuten«) oz. posestvijo.
Obe strani sta si pred razsodbo izbrali vsaka po tri zastopnike, ki naj bi
poskrbeli za poravnavo med njima. Na strani Ringla s Kozjega so kot tak-
nen weingarten, gesuchet vnd vngesuchet, swie so daz gehaizzen ist. Daz zu der vorgenanten
hube gehoret vnd haben daz pei vnsern trewen daz wir im vnd dem vorgenanten gotshause ze
sant Jorgen in dem Schaelach tal die vorgenanten hube mit samt dem weingarten schermen
sulen vnd verantwurten vor aller ansprache nach des landes recht. Tat wir des nicht, swelchen
schaden des der vorgenante Hainreich oder sein nach chomen, oder daz oft genante gots haus
ze sant Iorgen naeme, den sule wir in ablegen an allen chriekch vnd an aller taidinch, vnd su-
len den haben auf vnser vnd auf alle deu vnd wir haben … dar vber habe wir geben disen prief
versigelt mit Fridreiches von dem Tvren anhangenden insiel ze ainem vrchvnde der warhait
war ich Gebhart aigens insigels nicht han. Es sint gezevgen: Alhoch von Helfenberch, Perh-
tolt der Liebenstainer, Herman von Podegor, Vlreich von der Awen, Rvpel der screiber vnd
ander erber lievte.«).
1340, julij 6, Vitanje; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 56; objavljeno v: CKL, št. 203, 225,
226, in 1340, december 14, Vitanje; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 59; objavljeno v: CKL,
št. 206, 228, 229.
1339, november 22, Vitanje; prepis iz 19. stoletja v StLA Graz, št. 2148b.
To sliko razvoja usode gradu Helfenberg konec 30. let 14. stoletja pa je
potrebno nekoliko popraviti in predvsem dopolniti. Prvi pomislek je, da je
iz dostopnih virov mogoče ugotoviti, da je krški škof podelil grad Helfen-
berg v fevd Frideriku Žovneškemu šele leta 1340 in ne že v 30. letih, in še
to šele po ostrih sporih in posredovanju ter razsodbi vojvode Albrehta II.13
Za čas pred tem pa nimamo nobenega neposrednega dokaza, da naj bi imel
Friderik Žovneški v lasti grad Helfenberg.
Za grad in posest sta se namreč vse do novembra 1339 pravdala Alhoh
Helfenberški in Ringel s Kozjega. Šele 22. novembra leta 1339 je krški škof
Konrad z razsodbo razrešil sporno posedovanje gradu in odnose med obe-
ma stranema.14 Iz listine je razvidno, da sta se Alhoh Helfenberški in Rin-
gel s Kozjega sprla zaradi pravic do tiste polovice posesti in gradu Helfen-
berg, ki jo je zapustil pokojni Bertold Helfenberški. Obe strani v tem spo-
ru očitno nista izbirali sredstev in sta se zatekali tudi k fizičnemu nasilju in
celo umorom, saj krški škof Konrad poudarja ravno prepoved takšnih de-
janj in grozi s kaznijo tisti strani, ki ne bi upoštevala te prepovedi. Kot za-
nimivost in prispevek h kazenskim in k moralnim normam tega časa je po-
trebno izpostaviti še, da je škof razdelil takšne prekrške na velike (»groz-
zen sachen«) in male (»minnere sachen«) in seveda določil različno viso-
ke kazni glede na to, ali bi prišlo do velikih ali le do malih prekrškov. Med
t. i. velike prekrške je štel uboj in ujetništvo samih vpletenih vitezov oz.
članov njunih ožjih družin (»mit toedslegen, mit vanchnuesse di an in sel-
ber, an irn chinden oder iren hausfrawen beschahen«), medtem ko je k t. i.
manjšim prekrškom štel nasilje nad člani spremstva (»diener«), podložni-
ki (»seinen leuten«) oz. posestvijo.
Obe strani sta si pred razsodbo izbrali vsaka po tri zastopnike, ki naj bi
poskrbeli za poravnavo med njima. Na strani Ringla s Kozjega so kot tak-
nen weingarten, gesuchet vnd vngesuchet, swie so daz gehaizzen ist. Daz zu der vorgenanten
hube gehoret vnd haben daz pei vnsern trewen daz wir im vnd dem vorgenanten gotshause ze
sant Jorgen in dem Schaelach tal die vorgenanten hube mit samt dem weingarten schermen
sulen vnd verantwurten vor aller ansprache nach des landes recht. Tat wir des nicht, swelchen
schaden des der vorgenante Hainreich oder sein nach chomen, oder daz oft genante gots haus
ze sant Iorgen naeme, den sule wir in ablegen an allen chriekch vnd an aller taidinch, vnd su-
len den haben auf vnser vnd auf alle deu vnd wir haben … dar vber habe wir geben disen prief
versigelt mit Fridreiches von dem Tvren anhangenden insiel ze ainem vrchvnde der warhait
war ich Gebhart aigens insigels nicht han. Es sint gezevgen: Alhoch von Helfenberch, Perh-
tolt der Liebenstainer, Herman von Podegor, Vlreich von der Awen, Rvpel der screiber vnd
ander erber lievte.«).
1340, julij 6, Vitanje; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 56; objavljeno v: CKL, št. 203, 225,
226, in 1340, december 14, Vitanje; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 59; objavljeno v: CKL,
št. 206, 228, 229.
1339, november 22, Vitanje; prepis iz 19. stoletja v StLA Graz, št. 2148b.
