Page 279 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 279
Zgornja in spodnja Savinjska dolina
di habere et percipere tenebimur exercendis«). S tem dejanjem je uspel Ul-
rik II. ponovno združiti oba dela družinskih posesti, Žovneškega in Lem-
berškega, ki sta ju v času njegovega očeta in strica upravljali dve družinski
veji.17 Marjeta se je še istega leta poročila drugič, tokrat z grofom Ulrikom
Pfannberškim, tako da je zapustila grad Žovnek, na katerem bi sicer lahko
ostala. Žal pa viri ne poročajo, kako je bilo z obljubljenimi stopetindvajse-
timi markami, ki ji jih je Ulrik obljubil izplačati. Morda pa ravno molk vi-
rov govori o tem, da je bil dogovor izpolnjen in da zaradi tega ni bilo po-
trebno izdajati posebnih listin, ki bi urejale to terjatev, ali se celo pravdati
in fajdati za omenjeno vsoto.
S tem dokumentom smo prišli do začetka obdobja, ki ga zaznamujejo
predvsem vojne, ki so se odvijale najprej v času bojev v letih 1291/1292
med Albertom Habsburškim in njegovimi zavezniki na eni strani in salz-
burškim nadškofom Konradom, oglejskim patriarhom Raimondom del-
la Torre, bavarskim vojvodo Ludvikom II. Wittelsbachom in češkim kra-
ljem Václavom II., katerim so se pridružili tudi mnogi koroški, štajerski
in kranjski plemiči (med katerimi je bil tudi Ulrik III. Vovbrški), na dru-
gi strani.18 Zanimivo je opozoriti, da se, kot nam sicer zelo skromni viri da-
jejo možnost razbrati, temu uporu ni pridružil Ulrik II. Žovneški, in to
kljub tesnim sorodstvenim vezem z Vovbržani.19 V času vojne med Oto-
karjem II. Přemyslom in Rudolfom Habsburškim so se Žovneški postavili
na stran slednjega in mu vojaško tudi odločno pomagali. Od tega časa da-
lje so Žovneški ves čas ostajali zvesti pristaši Habsburžanov, zato so se leta
1291 tudi znašli v zagati, ali pomagati svojim sorodnikom grofom Vovbr-
škim ali svojemu zavezniku in podporniku Habsburžanu. To zagato so re-
šili tako, da so se umaknili na svoje posesti in ostali v sporu nevtralni. Dru-
gače pa je bilo potem v naslednjem velikem spopadu, v katerega so se in-
tenzivno vpletli tudi plemiči iz naših krajev. To je bil boj med kraljem Al-
brehtom I. Habsburškim in njegovim sinom Rudolfom III. na eni strani
ter vojvodo Henrikom Koroškim na drugi strani za izpraznjen češki pre-
stol, ko so se (tokrat skupaj z grofi Vovbrškimi) postavili na stran Habsbur-
1262, maj 14, Lemberg; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 1; objavljeno v: CKL, št. 31, 52–54;
StUB IV, št. 65, 41, 42; F. Krones, Die Freien von Saneck, št. I, 114, 115: dedna pogodba med
bratoma Leopoldom III. in Ulrikom II. Žovneškim, ki je preprečevala, da bi družinska po-
sest dokončno razpadla na več delov, in ki je tudi omogočila Ulriku III., da je lahko oba dela
ponovno združil.
Prim. Alfons Dopsch, Ein antihabsburgischer Fürstenbund im Jahre 1292, MIÖG 22/1901,
600–638. O tej borbi smo pisali že v poglavju, posvečenem borbi za grad Turn v Šaleški dolini.
Žovneški in Vovbrški so bili kar dvakrat sorodstveno povezani: Leopold III. je bil poročen s
hčerjo grofa Ulrika III. Vovbrškega – z Marjeto Vovbrško, medtem ko je bil Ulrik II. poro-
čen z njeno sestro Katarino.
di habere et percipere tenebimur exercendis«). S tem dejanjem je uspel Ul-
rik II. ponovno združiti oba dela družinskih posesti, Žovneškega in Lem-
berškega, ki sta ju v času njegovega očeta in strica upravljali dve družinski
veji.17 Marjeta se je še istega leta poročila drugič, tokrat z grofom Ulrikom
Pfannberškim, tako da je zapustila grad Žovnek, na katerem bi sicer lahko
ostala. Žal pa viri ne poročajo, kako je bilo z obljubljenimi stopetindvajse-
timi markami, ki ji jih je Ulrik obljubil izplačati. Morda pa ravno molk vi-
rov govori o tem, da je bil dogovor izpolnjen in da zaradi tega ni bilo po-
trebno izdajati posebnih listin, ki bi urejale to terjatev, ali se celo pravdati
in fajdati za omenjeno vsoto.
S tem dokumentom smo prišli do začetka obdobja, ki ga zaznamujejo
predvsem vojne, ki so se odvijale najprej v času bojev v letih 1291/1292
med Albertom Habsburškim in njegovimi zavezniki na eni strani in salz-
burškim nadškofom Konradom, oglejskim patriarhom Raimondom del-
la Torre, bavarskim vojvodo Ludvikom II. Wittelsbachom in češkim kra-
ljem Václavom II., katerim so se pridružili tudi mnogi koroški, štajerski
in kranjski plemiči (med katerimi je bil tudi Ulrik III. Vovbrški), na dru-
gi strani.18 Zanimivo je opozoriti, da se, kot nam sicer zelo skromni viri da-
jejo možnost razbrati, temu uporu ni pridružil Ulrik II. Žovneški, in to
kljub tesnim sorodstvenim vezem z Vovbržani.19 V času vojne med Oto-
karjem II. Přemyslom in Rudolfom Habsburškim so se Žovneški postavili
na stran slednjega in mu vojaško tudi odločno pomagali. Od tega časa da-
lje so Žovneški ves čas ostajali zvesti pristaši Habsburžanov, zato so se leta
1291 tudi znašli v zagati, ali pomagati svojim sorodnikom grofom Vovbr-
škim ali svojemu zavezniku in podporniku Habsburžanu. To zagato so re-
šili tako, da so se umaknili na svoje posesti in ostali v sporu nevtralni. Dru-
gače pa je bilo potem v naslednjem velikem spopadu, v katerega so se in-
tenzivno vpletli tudi plemiči iz naših krajev. To je bil boj med kraljem Al-
brehtom I. Habsburškim in njegovim sinom Rudolfom III. na eni strani
ter vojvodo Henrikom Koroškim na drugi strani za izpraznjen češki pre-
stol, ko so se (tokrat skupaj z grofi Vovbrškimi) postavili na stran Habsbur-
1262, maj 14, Lemberg; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 1; objavljeno v: CKL, št. 31, 52–54;
StUB IV, št. 65, 41, 42; F. Krones, Die Freien von Saneck, št. I, 114, 115: dedna pogodba med
bratoma Leopoldom III. in Ulrikom II. Žovneškim, ki je preprečevala, da bi družinska po-
sest dokončno razpadla na več delov, in ki je tudi omogočila Ulriku III., da je lahko oba dela
ponovno združil.
Prim. Alfons Dopsch, Ein antihabsburgischer Fürstenbund im Jahre 1292, MIÖG 22/1901,
600–638. O tej borbi smo pisali že v poglavju, posvečenem borbi za grad Turn v Šaleški dolini.
Žovneški in Vovbrški so bili kar dvakrat sorodstveno povezani: Leopold III. je bil poročen s
hčerjo grofa Ulrika III. Vovbrškega – z Marjeto Vovbrško, medtem ko je bil Ulrik II. poro-
čen z njeno sestro Katarino.
