Page 274 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 274
V primežu medplemiških prerivanj
1295). Naše osrednje zanimanje pa so odnosi med odvetniki Ptujskimi in
Vovbrškimi ter borba med tema družinama za odvetniške pravice in v zve-
zi s tem tudi usoda gradu Turn v Škalah. Preden pa nadaljujemo, je potreb-
no opozoriti na dva dogodka, ki smo ju do sedaj pustili ob strani. 10. janu-
arja leta 1286 je Oto II. iz Kozjega potrdil, da je do svoje smrti obdržal od
samostana v Gornjem Gradu »duos mansos, quos pater meus beate memo-
rie eidem monasterio dedit pro remedio anime sue et uxoris sue ac omnium
parentum suorum in tali loco, qui uulgo dicitur aput Preyt/2/ et uineam in
Weintal/3/ obtinui ab eis tali forma, quod omni anno daturus sum in festo s.
Martini dimidiam marcam currentis monete.«4 Po njegovi smrti pa naj ime-
novana posest preide nazaj v last samostana, ne da bi njegovi (to je Otonovi)
dediči imeli kakršne koli pravice na njej. Ti dve hubi je samostan torej pri-
dobil od očeta Otona s Kozjega in je ležala v pilštanjskem prafarnem okoli-
šu. Obsegala je dve hubi in vinograd, od katerega je dobival vsako leto na dan
svetega Martina (11. november) pol marke denarja. To posest, ki jo je podelil
torej oče Otona s Kozjega Gornjegrajskemu samostanu za blagor svoje duše
in duše svoje žene ter njunih prednikov, je potrebno postaviti skupaj vrsto s
posestmi oz. pravicami, ki jih je Gornjegrajski samostan pridobil z inkorpo-
racijo pilštanjske prafare leta 1254.5 Pilštanjsko prafaro je samostan nato leta
1261 zamenjal za bližje ležečo škalsko prafaro, zaradi česar je najbolj smisel-
no predvidevati, da je do podelitve imenovanih posesti prišlo v času med le-
toma 1254 in 1261. Leta 1258 poznamo Kunigundo, vdovo po Frideriku s
Kozjega, ki je takrat podelila samostanu nekaj posesti v Studenicah.6 Fride-
rik s Kozjega7 in Kunigunda sta verjetno starša Otona II. – tista, ki sta Gor-
njegrajskemu samostanu podelila obravnavano posest.
V času gornjegrajskega opata Otona pa se je zgodil še en, za zgodovi-
no Gornjegrajskega samostana izredno pomemben dogodek. Leta 1291 se
je namreč Gebhard III. Žovneški v korist samostana odpovedal patrona-
tu nad župnijo v Braslovčah.8 Že pri obravnavanju najstarejše zgodovine
Nelocirano ime, ki ga P. Blaznik (Topografija I, 55) umešča na območje Pilštanj–Drensko rebro.
Zaselek Vindol na Drenskem Rebru pri Kozjem (P. Blaznik, Topografija II, 466).
1286, januar 10, grad Kozje; orig. perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine
1278. Prim. tudi: I. Orožen, Das Dekanat Drachenburg, 132.
1254, avgust 12, Videm/Udine; objavljeno v: Gradivo VI/1, št. 240, 243, 244; StUB III, št.
147, 222, 223.
1258; objavljeno v: StUB IV, št. 257, 343.
Prvič omenjen: 1246; objavljeno v: StUB III, št. 9, 62; MDC II, št. 575, 38; regest v: M. Kos,
Gradivo V, št. 897, 423, 424.
1291, objavljeno v: CKL, št. 60, 83. Glej tudi: K. Tangl, Die Freiein von Sunek, Ahnen der
Grafen von Cilli, MHVSt 11/1862, 192, 193 (nemški prevod); regest v: I. Orožen, Das Bene-
1295). Naše osrednje zanimanje pa so odnosi med odvetniki Ptujskimi in
Vovbrškimi ter borba med tema družinama za odvetniške pravice in v zve-
zi s tem tudi usoda gradu Turn v Škalah. Preden pa nadaljujemo, je potreb-
no opozoriti na dva dogodka, ki smo ju do sedaj pustili ob strani. 10. janu-
arja leta 1286 je Oto II. iz Kozjega potrdil, da je do svoje smrti obdržal od
samostana v Gornjem Gradu »duos mansos, quos pater meus beate memo-
rie eidem monasterio dedit pro remedio anime sue et uxoris sue ac omnium
parentum suorum in tali loco, qui uulgo dicitur aput Preyt/2/ et uineam in
Weintal/3/ obtinui ab eis tali forma, quod omni anno daturus sum in festo s.
Martini dimidiam marcam currentis monete.«4 Po njegovi smrti pa naj ime-
novana posest preide nazaj v last samostana, ne da bi njegovi (to je Otonovi)
dediči imeli kakršne koli pravice na njej. Ti dve hubi je samostan torej pri-
dobil od očeta Otona s Kozjega in je ležala v pilštanjskem prafarnem okoli-
šu. Obsegala je dve hubi in vinograd, od katerega je dobival vsako leto na dan
svetega Martina (11. november) pol marke denarja. To posest, ki jo je podelil
torej oče Otona s Kozjega Gornjegrajskemu samostanu za blagor svoje duše
in duše svoje žene ter njunih prednikov, je potrebno postaviti skupaj vrsto s
posestmi oz. pravicami, ki jih je Gornjegrajski samostan pridobil z inkorpo-
racijo pilštanjske prafare leta 1254.5 Pilštanjsko prafaro je samostan nato leta
1261 zamenjal za bližje ležečo škalsko prafaro, zaradi česar je najbolj smisel-
no predvidevati, da je do podelitve imenovanih posesti prišlo v času med le-
toma 1254 in 1261. Leta 1258 poznamo Kunigundo, vdovo po Frideriku s
Kozjega, ki je takrat podelila samostanu nekaj posesti v Studenicah.6 Fride-
rik s Kozjega7 in Kunigunda sta verjetno starša Otona II. – tista, ki sta Gor-
njegrajskemu samostanu podelila obravnavano posest.
V času gornjegrajskega opata Otona pa se je zgodil še en, za zgodovi-
no Gornjegrajskega samostana izredno pomemben dogodek. Leta 1291 se
je namreč Gebhard III. Žovneški v korist samostana odpovedal patrona-
tu nad župnijo v Braslovčah.8 Že pri obravnavanju najstarejše zgodovine
Nelocirano ime, ki ga P. Blaznik (Topografija I, 55) umešča na območje Pilštanj–Drensko rebro.
Zaselek Vindol na Drenskem Rebru pri Kozjem (P. Blaznik, Topografija II, 466).
1286, januar 10, grad Kozje; orig. perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine
1278. Prim. tudi: I. Orožen, Das Dekanat Drachenburg, 132.
1254, avgust 12, Videm/Udine; objavljeno v: Gradivo VI/1, št. 240, 243, 244; StUB III, št.
147, 222, 223.
1258; objavljeno v: StUB IV, št. 257, 343.
Prvič omenjen: 1246; objavljeno v: StUB III, št. 9, 62; MDC II, št. 575, 38; regest v: M. Kos,
Gradivo V, št. 897, 423, 424.
1291, objavljeno v: CKL, št. 60, 83. Glej tudi: K. Tangl, Die Freiein von Sunek, Ahnen der
Grafen von Cilli, MHVSt 11/1862, 192, 193 (nemški prevod); regest v: I. Orožen, Das Bene-
