Page 267 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 267
Šaleška dolina
mo nobenega pripadnika savinjskega ali šaleškega plemstva. Listina doka-
zuje, da so Kacenštajnski upravljali del ptujskih posesti tudi na področju
Labotske doline. Pri tem pa je potrebno opozoriti še na eno listino. Leta
1247 sta koroški vojvoda Bernard II. Spanheimski (vojvoda med letoma
1202 in 1256) in njegov sin Ulrik III. (koroški vojvoda 1256–1269) od-
ločila o patronatski pravici nad cerkvijo v Hodišah/Keutschach (južno od
Vrbskega jezera na Koroškem), ki jo je Henrik Trušenjski predal samosta-
nu v Vetrinju/Viktring pri Celovcu.249 Kot priča tega dejanja je na prvem
mestu naštet Hadmar Schönburški, ki smo ga spoznali pri obravnavanju
nastanka gradu Žamberk nad Zavodnjami pri Šoštanju, na relativno skro-
mnem enajstem mestu pa najdemo naštetega nekega »Fridericus de Chaz-
zensteine«, torej Friderika Kacenštajnskega, ki ga A. Jaksch brez kančka
dvoma postavlja na grad Kacenštajn v Šaleški dolini.250 Tega Friderika ne
najdemo omenjenega ne prej ne kasneje.251 Prav verjetno je, da je ta Fride-
rik (verjetno brat ali bratranec omenjenega Hermana I. in Dipolda II.) za-
dnji predstavnik koroške veje Kacenštajnskih ter je brez potomcev umrl
pred letom 1255, ko sta njegova sorodnika Herman I. in Dipold II. podeli-
la samostanu v Št. Pavlu hubo pri Mosernu, ki je bila verjetno zadnji osta-
nek koroških posesti kacenštajnske družine, saj o njih ne najdemo več no-
benih kasnejših podatkov.252
Po letu 1255 nekaj časa ne najdemo listin, vezanih na Kacenštajnske.
Naslednja je iz leta 1288, ko sta se brata Gundaker in Hartnid Turnska od-
povedala odvetništvu nad cerkvijo sv. Jurija v Škalah.253 Med pričami tega
dejanja sta nevadena tudi »Wolfingus et Sighardus de Chazenstein«. Na-
vedena sta na zadnjem mestu, celo za turnskimi militi Podgorskimi, kar
govori o tem, da najverjetneje nista predstavnika matične Kacenštajnske
družine, temveč sta bila najverjetneje pripadnika stranske veje, ki jo nato v
14. stoletju srečamo omenjeno z družinskim imenom Polani. Morda pa sta
bila celo »le« pripadnika vojaške posadke na gradu Kacenštajn. Pripadni-
1247, marec 17, Št. Vid/St. Veit; objavljeno v: MDC IV, št. 2355, 352, 353.
MDC IV, Namenregister, 797.
Samo ime Friderik je v Kacenštajnski družini zelo redko. Šele leta 1338, torej skoraj sto let
kasneje, izvemo, da je imel Dipold III. Kacenštajnski dva sinova, Kecla in Friderika. Ime
je družinsko ime Ptujskih, Kacenštajnskih seniorjev. Prevzem imena seniorja pa nikakor
ni osamljeno dejanje pri mnogih ministerialnih rodbinah in nas zato tudi takšen prevzem
imena pri Kacenštajnskih ne sme presenetiti.
Prim. Tone Ravnikar, Žovneško-ptujski odnosi v Šaleški dolini, v: Celjski grofje, stara tema
– nova spoznanja, zbornik mednarodnega simpozija, Celje 1998, 71–85, zlasti 74.
Glej zgoraj odlomek o Turnskih. 1288, januar 17, Turn; originalna perg. listina v NALj, vr-
sta gornjegrajskih listin, št. listine 1324; objavljeno v: MDC VI, št. 75, 52; I. Orožen, Das
Dekanat Schallthal, 11, 12. Prepis iz 19. stoletja v škalskem arhivu.
mo nobenega pripadnika savinjskega ali šaleškega plemstva. Listina doka-
zuje, da so Kacenštajnski upravljali del ptujskih posesti tudi na področju
Labotske doline. Pri tem pa je potrebno opozoriti še na eno listino. Leta
1247 sta koroški vojvoda Bernard II. Spanheimski (vojvoda med letoma
1202 in 1256) in njegov sin Ulrik III. (koroški vojvoda 1256–1269) od-
ločila o patronatski pravici nad cerkvijo v Hodišah/Keutschach (južno od
Vrbskega jezera na Koroškem), ki jo je Henrik Trušenjski predal samosta-
nu v Vetrinju/Viktring pri Celovcu.249 Kot priča tega dejanja je na prvem
mestu naštet Hadmar Schönburški, ki smo ga spoznali pri obravnavanju
nastanka gradu Žamberk nad Zavodnjami pri Šoštanju, na relativno skro-
mnem enajstem mestu pa najdemo naštetega nekega »Fridericus de Chaz-
zensteine«, torej Friderika Kacenštajnskega, ki ga A. Jaksch brez kančka
dvoma postavlja na grad Kacenštajn v Šaleški dolini.250 Tega Friderika ne
najdemo omenjenega ne prej ne kasneje.251 Prav verjetno je, da je ta Fride-
rik (verjetno brat ali bratranec omenjenega Hermana I. in Dipolda II.) za-
dnji predstavnik koroške veje Kacenštajnskih ter je brez potomcev umrl
pred letom 1255, ko sta njegova sorodnika Herman I. in Dipold II. podeli-
la samostanu v Št. Pavlu hubo pri Mosernu, ki je bila verjetno zadnji osta-
nek koroških posesti kacenštajnske družine, saj o njih ne najdemo več no-
benih kasnejših podatkov.252
Po letu 1255 nekaj časa ne najdemo listin, vezanih na Kacenštajnske.
Naslednja je iz leta 1288, ko sta se brata Gundaker in Hartnid Turnska od-
povedala odvetništvu nad cerkvijo sv. Jurija v Škalah.253 Med pričami tega
dejanja sta nevadena tudi »Wolfingus et Sighardus de Chazenstein«. Na-
vedena sta na zadnjem mestu, celo za turnskimi militi Podgorskimi, kar
govori o tem, da najverjetneje nista predstavnika matične Kacenštajnske
družine, temveč sta bila najverjetneje pripadnika stranske veje, ki jo nato v
14. stoletju srečamo omenjeno z družinskim imenom Polani. Morda pa sta
bila celo »le« pripadnika vojaške posadke na gradu Kacenštajn. Pripadni-
1247, marec 17, Št. Vid/St. Veit; objavljeno v: MDC IV, št. 2355, 352, 353.
MDC IV, Namenregister, 797.
Samo ime Friderik je v Kacenštajnski družini zelo redko. Šele leta 1338, torej skoraj sto let
kasneje, izvemo, da je imel Dipold III. Kacenštajnski dva sinova, Kecla in Friderika. Ime
je družinsko ime Ptujskih, Kacenštajnskih seniorjev. Prevzem imena seniorja pa nikakor
ni osamljeno dejanje pri mnogih ministerialnih rodbinah in nas zato tudi takšen prevzem
imena pri Kacenštajnskih ne sme presenetiti.
Prim. Tone Ravnikar, Žovneško-ptujski odnosi v Šaleški dolini, v: Celjski grofje, stara tema
– nova spoznanja, zbornik mednarodnega simpozija, Celje 1998, 71–85, zlasti 74.
Glej zgoraj odlomek o Turnskih. 1288, januar 17, Turn; originalna perg. listina v NALj, vr-
sta gornjegrajskih listin, št. listine 1324; objavljeno v: MDC VI, št. 75, 52; I. Orožen, Das
Dekanat Schallthal, 11, 12. Prepis iz 19. stoletja v škalskem arhivu.
