Page 264 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 264
V primežu medplemiških prerivanj
ki je bila vredna 54 pfenigov, in 1 mlin v Prelogah (Prelok), ki je bil vreden
pol marke. V listini so pričali Ulrik »der frei von Sevnek«, Eberhard Vr-
bovški, Ulrik iz Safna, Rudolf in Ortolf Celjska, Dipold III. Kacenštajn-
ski, »Pfeffel« in Guntzel Hekenberški. Z izjemo sorodnika grofov Vovbr-
ških Ulrika Žovneškega so torej dogodku prisostvovali sami vovbrški vi-
tezi. Z vidika proučevanja šaleške zgodovine pa je potrebno opozoriti na
prisotnost Fefla. Samo dva meseca pred izdajo obravnavane listine ga na-
mreč najdemo navedenega v Udinah/Vidmu z imenom »Faflinus de Sue-
nenstain«, ko je od plemenitega (»a nobile viro«) Metniharja kupil deseti-
ne v polzelski fari, ki so bile fevd oglejskega patriarha.240 Ignaz Orožen do-
mneva, da je ta Metnihar pravzaprav Motniški,241 čeprav pri tem moti upo-
raba izraza »nobile viro« za pripadnika rodbine Motniških, ki so bili an-
deški ministeriali in katerih tako izvor kot položaj tega naziva seveda ne
dopuščata.242 Patriarha je o tem obvestil gornjegrajski opat Leopold, ki je
hkrati izrazil tudi željo, da bi te desetine dobil v fevd samostan. To je patri-
arh Otobon v citirani listini tudi odobril. Faflin je bil očitno vovbrški gra-
diščan na šoštanjskem gradu, ki je kot uradnik za svoje seniorje upravljal
del njihove posesti.243 Posest Šoštanja sta grof Herman Vovbrški in njegova
žena Elizabeta prodala leta 1318 lavantinskemu škofu Ditrihu za dobo treh
let in s pravico do odkupa. Prodaja je obsegala za 9 mark posesti v Druž-
mirju pri Šoštanju, ki so bile prodane za 36 mark vaganega srebra. Od te
vsote je škof vnaprej izplačal za 22 mark čistega srebra čeških grošev (»pe-
haimischen grozzen«) in za 24 mark srebra graških novcev dunajske vage.
Oba izstavitelja sta se tudi zavezala, da bosta vas in posest branila pred vse-
mi zahtevki, pridržala pa sta si tudi pravico do odkupa posesti do jurjevega
leta 1321. Pri tem sta se zavezala, da bosta – če se bosta odločila za ponov-
ni odkup – odkupila tako grad Šoštanj kot vas Družmirje, saj je bila ško-
1311, junij 21, Videm; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. 1751.
Regesta v: RHSt, št. 295, 82 (»Notum fare volumus vniuersis quod cum dilectus filius Le-
upoldus abbas monasteriii de Obrenburch Aquilegensis diocesis nobis exposuit quod Fafli-
nus de Suenenstain quandam decimam sitam in parochia de Inhelstain /!/ que in feudum
tenet ab ecclesia Aquilegensis ut iste emit a nobile viro Metnichario ipse Faflinus decimam
ipsam sicut iuste et legaliter tenebat in feudum ab Aquilegenisis ecclesia ipsi abbati nostri
dicti monasterii et ipsi monasterio concedere et ab eo in feudum recognoscere intendit qua-
rum nobis humiliter supplicauit ut de ipsa decima ad feudum sicut hactenus tenebat ipsum
abbatem inuestire nostro et aquilegensis ecclesie nostre dignaremur«).
I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 88.
Prim. D. Kos, Med gradom in mestom, 32.
Tega vovbrškega gradiščana srečamo še leta 1318, ko je sicer brez pridevnika Šoštanjski na ne-
uglednem mestu pričal v listini, s katero sta Rudolf iz Mozirja in njegova žena podarila nekaj
svoje posesti samostanu v Mekinjah za njuno hčerko, ki je bila nuna v tem samostanu (1318,
maj 5, Mozirje; kopija iz 19. stoletja v StLA Graz, št. 1839a; regest v: RHSt, št. 965, 256).
ki je bila vredna 54 pfenigov, in 1 mlin v Prelogah (Prelok), ki je bil vreden
pol marke. V listini so pričali Ulrik »der frei von Sevnek«, Eberhard Vr-
bovški, Ulrik iz Safna, Rudolf in Ortolf Celjska, Dipold III. Kacenštajn-
ski, »Pfeffel« in Guntzel Hekenberški. Z izjemo sorodnika grofov Vovbr-
ških Ulrika Žovneškega so torej dogodku prisostvovali sami vovbrški vi-
tezi. Z vidika proučevanja šaleške zgodovine pa je potrebno opozoriti na
prisotnost Fefla. Samo dva meseca pred izdajo obravnavane listine ga na-
mreč najdemo navedenega v Udinah/Vidmu z imenom »Faflinus de Sue-
nenstain«, ko je od plemenitega (»a nobile viro«) Metniharja kupil deseti-
ne v polzelski fari, ki so bile fevd oglejskega patriarha.240 Ignaz Orožen do-
mneva, da je ta Metnihar pravzaprav Motniški,241 čeprav pri tem moti upo-
raba izraza »nobile viro« za pripadnika rodbine Motniških, ki so bili an-
deški ministeriali in katerih tako izvor kot položaj tega naziva seveda ne
dopuščata.242 Patriarha je o tem obvestil gornjegrajski opat Leopold, ki je
hkrati izrazil tudi željo, da bi te desetine dobil v fevd samostan. To je patri-
arh Otobon v citirani listini tudi odobril. Faflin je bil očitno vovbrški gra-
diščan na šoštanjskem gradu, ki je kot uradnik za svoje seniorje upravljal
del njihove posesti.243 Posest Šoštanja sta grof Herman Vovbrški in njegova
žena Elizabeta prodala leta 1318 lavantinskemu škofu Ditrihu za dobo treh
let in s pravico do odkupa. Prodaja je obsegala za 9 mark posesti v Druž-
mirju pri Šoštanju, ki so bile prodane za 36 mark vaganega srebra. Od te
vsote je škof vnaprej izplačal za 22 mark čistega srebra čeških grošev (»pe-
haimischen grozzen«) in za 24 mark srebra graških novcev dunajske vage.
Oba izstavitelja sta se tudi zavezala, da bosta vas in posest branila pred vse-
mi zahtevki, pridržala pa sta si tudi pravico do odkupa posesti do jurjevega
leta 1321. Pri tem sta se zavezala, da bosta – če se bosta odločila za ponov-
ni odkup – odkupila tako grad Šoštanj kot vas Družmirje, saj je bila ško-
1311, junij 21, Videm; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. 1751.
Regesta v: RHSt, št. 295, 82 (»Notum fare volumus vniuersis quod cum dilectus filius Le-
upoldus abbas monasteriii de Obrenburch Aquilegensis diocesis nobis exposuit quod Fafli-
nus de Suenenstain quandam decimam sitam in parochia de Inhelstain /!/ que in feudum
tenet ab ecclesia Aquilegensis ut iste emit a nobile viro Metnichario ipse Faflinus decimam
ipsam sicut iuste et legaliter tenebat in feudum ab Aquilegenisis ecclesia ipsi abbati nostri
dicti monasterii et ipsi monasterio concedere et ab eo in feudum recognoscere intendit qua-
rum nobis humiliter supplicauit ut de ipsa decima ad feudum sicut hactenus tenebat ipsum
abbatem inuestire nostro et aquilegensis ecclesie nostre dignaremur«).
I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 88.
Prim. D. Kos, Med gradom in mestom, 32.
Tega vovbrškega gradiščana srečamo še leta 1318, ko je sicer brez pridevnika Šoštanjski na ne-
uglednem mestu pričal v listini, s katero sta Rudolf iz Mozirja in njegova žena podarila nekaj
svoje posesti samostanu v Mekinjah za njuno hčerko, ki je bila nuna v tem samostanu (1318,
maj 5, Mozirje; kopija iz 19. stoletja v StLA Graz, št. 1839a; regest v: RHSt, št. 965, 256).
