Page 170 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 170
V primežu medplemiških prerivanj
jih.34 Glavna težava v odnosih med patriarhom in samostanom je seveda iz-
hajala iz dejstva, da je ob ustanovitvi samostana v Gornjem Gradu Dipold
Kager hkrati bogato obdaroval tudi patriarha, ki je takrat (kot je videti) šele
prišel do svojih posesti na obravnavanem področju, niso pa bili z darovnico
natančno razmejeni odnosi med samostanom in patriarhom.35 Zaradi tega je
prihajalo tako do parcialnih sporov med samostanom in patriarhovimi ura-
dniki glede pravic do izkoriščanja vode (ribolovne pravice, pravice do posta-
vljanja mlinov itd), gozdov ipd. (o čemer smo že govorili), kot do generalnega
spora med samostanom in patriarhom, saj se je samostan želel čim bolj osa-
mosvojiti, medtem ko ga je patriarh štel za sebi podrejenega.
Samostanski odvetniki so bili tudi Ptujski, ki so se leta 1288 odvetni-
štvu po pravi fajdi v korist grofa Ulrika Vovbrškega36 odpovedali. Ta do-
godek je pustil posebej globoke posledice v Šaleški dolini, zaradi česar se
mu bomo pri obravnavanju tega področja konec 13. stoletja še posebej po-
svetili.
V zgodovini Gornjegrajskega samostana je izredno pomembno leto
1243. Tega leta je patriarh Bertold izdal za samostan dve listini. Z eno po-
trjuje ustanovno listino patriarha Pelegrina iz 1140 leta.37 Ta potrditev je
tudi edini ohranjeni tekst ustanovne listine samostana in je s tem gotovo
najpomembnejša ohranjena listina za zgodovino tako samega samostana
kot celotnega gornjegrajskega področja. O možnih interpolacijah v tekst
originalne listine smo govorili v poglavju o 12. stoletju v Zgornji Savinjski
dolini. Druga listina je nekaj mesecev starejša in je zanimiva za gospodar-
sko zgodovino samostana. V njej namreč patriarh samostanu potrjuje pra-
vico, da ne sme nihče drug razen samega samostana postavljati na reki Dre-
ti (»super fluvio Driete«) mlinov, ker bi s tem škodoval samostanu. Zato
je mlin, ki ga je na reki tik ob starem gradu (»iuxta castrum antiqum Ob-
beremburch«) patriarhov oskrbnik postavil brez dovoljenja, podelil opatu
H(enriku) ter še enkrat zatrdil, da ima samostan izključno pravico do po-
stavljanja mlinov na Dreti (»ita quod per nos uel successores nostros seu
quamlibet aliam personam sine predictorum abbatis et conuentus licentia
1241, december 18, Mozirje; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št.
listine 563; objavljeno v StUB II, št. 400, 513. Regesta v: Kos, Gradivo V, št. 776, 375; MDC
IV, št. 2233, 287.
O ustanovitvi samostana in o vprašanjih, vezanih na to dejanje, smo razpravljali v poglavju
Savinjska in Šaleška dolina v 12. stoletju.
1288, maj 27, Ptuj; objavljeno v: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 69; MDC IV, št.
100, 66.
1243, junij 19, Sacile; originalna preg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine
578; objavljeno v: StUB II, št. 422, 534; Kos, Gradivo V, št. 813, 389.
jih.34 Glavna težava v odnosih med patriarhom in samostanom je seveda iz-
hajala iz dejstva, da je ob ustanovitvi samostana v Gornjem Gradu Dipold
Kager hkrati bogato obdaroval tudi patriarha, ki je takrat (kot je videti) šele
prišel do svojih posesti na obravnavanem področju, niso pa bili z darovnico
natančno razmejeni odnosi med samostanom in patriarhom.35 Zaradi tega je
prihajalo tako do parcialnih sporov med samostanom in patriarhovimi ura-
dniki glede pravic do izkoriščanja vode (ribolovne pravice, pravice do posta-
vljanja mlinov itd), gozdov ipd. (o čemer smo že govorili), kot do generalnega
spora med samostanom in patriarhom, saj se je samostan želel čim bolj osa-
mosvojiti, medtem ko ga je patriarh štel za sebi podrejenega.
Samostanski odvetniki so bili tudi Ptujski, ki so se leta 1288 odvetni-
štvu po pravi fajdi v korist grofa Ulrika Vovbrškega36 odpovedali. Ta do-
godek je pustil posebej globoke posledice v Šaleški dolini, zaradi česar se
mu bomo pri obravnavanju tega področja konec 13. stoletja še posebej po-
svetili.
V zgodovini Gornjegrajskega samostana je izredno pomembno leto
1243. Tega leta je patriarh Bertold izdal za samostan dve listini. Z eno po-
trjuje ustanovno listino patriarha Pelegrina iz 1140 leta.37 Ta potrditev je
tudi edini ohranjeni tekst ustanovne listine samostana in je s tem gotovo
najpomembnejša ohranjena listina za zgodovino tako samega samostana
kot celotnega gornjegrajskega področja. O možnih interpolacijah v tekst
originalne listine smo govorili v poglavju o 12. stoletju v Zgornji Savinjski
dolini. Druga listina je nekaj mesecev starejša in je zanimiva za gospodar-
sko zgodovino samostana. V njej namreč patriarh samostanu potrjuje pra-
vico, da ne sme nihče drug razen samega samostana postavljati na reki Dre-
ti (»super fluvio Driete«) mlinov, ker bi s tem škodoval samostanu. Zato
je mlin, ki ga je na reki tik ob starem gradu (»iuxta castrum antiqum Ob-
beremburch«) patriarhov oskrbnik postavil brez dovoljenja, podelil opatu
H(enriku) ter še enkrat zatrdil, da ima samostan izključno pravico do po-
stavljanja mlinov na Dreti (»ita quod per nos uel successores nostros seu
quamlibet aliam personam sine predictorum abbatis et conuentus licentia
1241, december 18, Mozirje; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št.
listine 563; objavljeno v StUB II, št. 400, 513. Regesta v: Kos, Gradivo V, št. 776, 375; MDC
IV, št. 2233, 287.
O ustanovitvi samostana in o vprašanjih, vezanih na to dejanje, smo razpravljali v poglavju
Savinjska in Šaleška dolina v 12. stoletju.
1288, maj 27, Ptuj; objavljeno v: I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 69; MDC IV, št.
100, 66.
1243, junij 19, Sacile; originalna preg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine
578; objavljeno v: StUB II, št. 422, 534; Kos, Gradivo V, št. 813, 389.
