Page 171 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 171
Patriarh Bertold V. Andeški in gornjegrajski samostan
et uoluntate super ipso fluuio molendinum aliquod de cetero nullatenus
construatur«).38 Listino so potrdili med drugimi savinjski arhidiakon Ko-
nrad, slovenjgraški župnik in vicedom Krafto, mengeški župnik Weriand,
Oto, župnik v Novi Cerkvi, škalski župnik Henrik in trebanjski župnik
Albert. Zanimivo je, da sta od vseh naštetih odšla (poleg nekaterih prič iz
Furlanije, ki so bile tudi prisotne – Oto, prošt v samostanu San Odorico
ob Tagliamentu, Janez iz Cucanie) s patriarhom na Furlansko le škalski in
trebanjski župnik, ki ju nato najdemo v kraju Sacile, kako prisostvujeta po-
trditvi ustanovne samostanske listine. Razlog za nastanek obeh obravna-
vanih listin lahko iščemo v prizadevanju patriarha Bertolda po ustanovitvi
škofije v Gornjem Gradu, s čimer bi se sistematično povečevala gospodar-
ska moč samostana, ki naj bi predstavljal hrbtenico te načrtovane škofije.
Poleg teh dveh listin patriarha Bertolda pa so istega leta izdali listino v
korist samostana tudi gospodje Ptujski. Listino smo podrobno obravnava-
li v zvezi z Mozirjem, zato na tem mestu le povzamimo, da gre v njej za po-
delitev dveh hub na Križni gori (»duas eubas in monte qui uuolgo nuncu-
patur Chrivzperch«), ki jih je Ptujski podelil Gornjegrajskemu samosta-
nu v blagor svojih sorodnikov in iz ljubezni do Dipolda I. Kacenštajnskega
in njegovega v samostanski cerkvi pokopanega sina (Gebharda) s pogojem,
da Dipoldovi sinovi obdržijo odvetniške pravice nad obema hubama.39 Na
Križni gori so bile večje kacenštajnske posesti, katerih podelitev pa je mo-
ral potrditi Hartnid Ptujski kot kacenštajnski senior.
Hartnid Ptujski je čez tri leta navedeni dar samostanu še dopolnil. Leta
1246 je z enakim namenom podelil Gornjegrajskemu samostanu v večno
posest40 še štiri kmetije. Tudi te so bile del kacenštajnskega teritorija. Ena je
ležala pod goro Lom, odvetniške pravice nad njo je imel Herman I. Kacen-
štajnski, dve pa sta ležali na Kriški gori (»monte Crucis«), odvetniške pra-
vice nad njima pa sta izvrševala brata Herman I. in Dipold II. Kacenštajn-
ski, oba sinova Dipolda I. Kacenštajnskega. Oba brata sta se v korist samo-
stana odrekla vsem dohodkom, ki bi jima pripadli iz naslova odvetništva,
ter izjavila, da se bosta zadovoljla le z eno mero ovsa iz vsake kmetije. Četr-
ta kmetija pa je ležala v Paški vasi (»in villa Pak«) in je bila tudi pod var-
1243, maj 17, Gornji Grad; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. li-
stine 575. Prepis iz 17. stoletja v NALj KAL f.82/30; objavljeno v: StUB II, št. 420, 532; rege-
sta v: Kos, Gradivo V, št. 811, 388; Ignaz Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 27.
1243, november 10; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 579;
objavljeno v: StUB II, št. 427, 540. Regesta v: Kos, Gradivo V, št. 821, 391.
1246; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 612; objavljeno v:
StUB III, št. 8, 61. Regesta v Kos, Gradivo V, št. 896, 423; I. Orožen, Das Benediktinerstift
Oberburg, 29.
et uoluntate super ipso fluuio molendinum aliquod de cetero nullatenus
construatur«).38 Listino so potrdili med drugimi savinjski arhidiakon Ko-
nrad, slovenjgraški župnik in vicedom Krafto, mengeški župnik Weriand,
Oto, župnik v Novi Cerkvi, škalski župnik Henrik in trebanjski župnik
Albert. Zanimivo je, da sta od vseh naštetih odšla (poleg nekaterih prič iz
Furlanije, ki so bile tudi prisotne – Oto, prošt v samostanu San Odorico
ob Tagliamentu, Janez iz Cucanie) s patriarhom na Furlansko le škalski in
trebanjski župnik, ki ju nato najdemo v kraju Sacile, kako prisostvujeta po-
trditvi ustanovne samostanske listine. Razlog za nastanek obeh obravna-
vanih listin lahko iščemo v prizadevanju patriarha Bertolda po ustanovitvi
škofije v Gornjem Gradu, s čimer bi se sistematično povečevala gospodar-
ska moč samostana, ki naj bi predstavljal hrbtenico te načrtovane škofije.
Poleg teh dveh listin patriarha Bertolda pa so istega leta izdali listino v
korist samostana tudi gospodje Ptujski. Listino smo podrobno obravnava-
li v zvezi z Mozirjem, zato na tem mestu le povzamimo, da gre v njej za po-
delitev dveh hub na Križni gori (»duas eubas in monte qui uuolgo nuncu-
patur Chrivzperch«), ki jih je Ptujski podelil Gornjegrajskemu samosta-
nu v blagor svojih sorodnikov in iz ljubezni do Dipolda I. Kacenštajnskega
in njegovega v samostanski cerkvi pokopanega sina (Gebharda) s pogojem,
da Dipoldovi sinovi obdržijo odvetniške pravice nad obema hubama.39 Na
Križni gori so bile večje kacenštajnske posesti, katerih podelitev pa je mo-
ral potrditi Hartnid Ptujski kot kacenštajnski senior.
Hartnid Ptujski je čez tri leta navedeni dar samostanu še dopolnil. Leta
1246 je z enakim namenom podelil Gornjegrajskemu samostanu v večno
posest40 še štiri kmetije. Tudi te so bile del kacenštajnskega teritorija. Ena je
ležala pod goro Lom, odvetniške pravice nad njo je imel Herman I. Kacen-
štajnski, dve pa sta ležali na Kriški gori (»monte Crucis«), odvetniške pra-
vice nad njima pa sta izvrševala brata Herman I. in Dipold II. Kacenštajn-
ski, oba sinova Dipolda I. Kacenštajnskega. Oba brata sta se v korist samo-
stana odrekla vsem dohodkom, ki bi jima pripadli iz naslova odvetništva,
ter izjavila, da se bosta zadovoljla le z eno mero ovsa iz vsake kmetije. Četr-
ta kmetija pa je ležala v Paški vasi (»in villa Pak«) in je bila tudi pod var-
1243, maj 17, Gornji Grad; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. li-
stine 575. Prepis iz 17. stoletja v NALj KAL f.82/30; objavljeno v: StUB II, št. 420, 532; rege-
sta v: Kos, Gradivo V, št. 811, 388; Ignaz Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg, 27.
1243, november 10; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 579;
objavljeno v: StUB II, št. 427, 540. Regesta v: Kos, Gradivo V, št. 821, 391.
1246; originalna perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 612; objavljeno v:
StUB III, št. 8, 61. Regesta v Kos, Gradivo V, št. 896, 423; I. Orožen, Das Benediktinerstift
Oberburg, 29.
