Page 126 - Valerija Vendramin in Renata Šribar, Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije, Digitalna knjižnica, Dissertationes 11
P. 126
Spoli, seksualnost in nasilje skozi nove medije
komentarje ter zahteve po razkritju osebnih podatkov (Hasebrink et al.,
2008: 62), je možno ponovno argumentirano zatrditi, da status in vloge
spolov v novomedijskih razmerjih ne odstopajo od tradicionalnih spolnih
položajev in vlog navkljub močno prisotnemu mnenju, da nove informa-
cijsko-komunikacijske tehnologije prinašajo nove, bolj demokratične mo-
žnosti oziroma modalitete socializacije. Posebej za Slovenijo ni teh podat-
kov, smemo pa sklepati, da je slika podobna. Glede korelacije med srečeva-
nji s potencialno škodljivimi vsebinami in pripravljenostjo otrok na ustre-
zen odziv v situacijah spletnih tveganj pa smo v povprečju EU (ibid.: 43).
Iz predstavljenega nabora podatkov in interpretacij je razvidno, da je
utemeljeno oblikovati spolno senzibilne platforme za izobraževanje deklet
in fantov na področju seksualnosti in tudi nasilja v povezavi s spolnostjo;
ob tem je treba upoštevati pomen in vlogo družbeno-kulturno posredova-
nih norm, ki pa se oblikujejo zlasti skozi nove medije. Širina in komple-
ksnost pristopa k t. i. spolni vzgoji, ki vključuje tako problematiko s spol-
nostjo in spoli povezanega nasilja kot novih medijev, je nastala zaradi ve-
likega manka »vzgoje za medije« v sistemu VIZ, izjemno prisotne por-
nografizacije kulture v Sloveniji, ki utrjuje spolno diskriminatorne pred-
stave o vlogi spolov v seksualnosti in heteronormativno matrico, ter splo-
šne podinformiranosti in podreguliranosti na področju priznano spornih
novomedijskih vsebin in odnosov. Glede na pričujočo refleksijo bi veljalo
razmisliti tudi v smeri treh dopolnil izgrajevanja kompetenc odraščajočih
v okviru »spolne vzgoje« in njenih tematik. Problematiko spola bi bilo
treba razširiti na različna ospoljenja (spol kot pluralna kategorija, ki vklju-
čuje transspolne osebe, angl. transgender). Tako tematsko izhodišče je po-
membno ne le zaradi kulturnih konstrukcij spola, ki postajajo diverzifici-
rane, temveč tudi zaradi vrojenih dimorfnih spolnih znakov (medspolne
osebe, angl. intersex), ki – če te pojavnosti niso pozitivno institucionalizi-
rane – prinašajo s sabo stigmo; ta seže tudi do zanikanja obstoja. Prav tako
bi bilo konstruktivno razmisliti o tematski širitvi parametrov izobraževa-
nja otrok in mladih na področju spolnosti z novomedijskimi konstrukci-
jami seksualnosti in sprege spolnosti in nasilja, morebiti v registru telesne
podobe ali vloge spolov in seksualne enakosti, še bolje pa kot avtonomno
topiko. Tretje dopolnilo zahteva izjemno občutljivo problematiko drugih
družbenih manjšin (poleg spolnih), zato ga predstavljava temeljiteje, vklju-
čujoč mednarodne norme.
Poglavitna strateška izhodišča za oblikovanje politik v okviru OZN in
EU, ki se usmerjajo na položaj in možnosti otrok in mladih, dajejo pouda-
rek tudi na specifične marginalizirane skupine, predvsem na revne deklice
komentarje ter zahteve po razkritju osebnih podatkov (Hasebrink et al.,
2008: 62), je možno ponovno argumentirano zatrditi, da status in vloge
spolov v novomedijskih razmerjih ne odstopajo od tradicionalnih spolnih
položajev in vlog navkljub močno prisotnemu mnenju, da nove informa-
cijsko-komunikacijske tehnologije prinašajo nove, bolj demokratične mo-
žnosti oziroma modalitete socializacije. Posebej za Slovenijo ni teh podat-
kov, smemo pa sklepati, da je slika podobna. Glede korelacije med srečeva-
nji s potencialno škodljivimi vsebinami in pripravljenostjo otrok na ustre-
zen odziv v situacijah spletnih tveganj pa smo v povprečju EU (ibid.: 43).
Iz predstavljenega nabora podatkov in interpretacij je razvidno, da je
utemeljeno oblikovati spolno senzibilne platforme za izobraževanje deklet
in fantov na področju seksualnosti in tudi nasilja v povezavi s spolnostjo;
ob tem je treba upoštevati pomen in vlogo družbeno-kulturno posredova-
nih norm, ki pa se oblikujejo zlasti skozi nove medije. Širina in komple-
ksnost pristopa k t. i. spolni vzgoji, ki vključuje tako problematiko s spol-
nostjo in spoli povezanega nasilja kot novih medijev, je nastala zaradi ve-
likega manka »vzgoje za medije« v sistemu VIZ, izjemno prisotne por-
nografizacije kulture v Sloveniji, ki utrjuje spolno diskriminatorne pred-
stave o vlogi spolov v seksualnosti in heteronormativno matrico, ter splo-
šne podinformiranosti in podreguliranosti na področju priznano spornih
novomedijskih vsebin in odnosov. Glede na pričujočo refleksijo bi veljalo
razmisliti tudi v smeri treh dopolnil izgrajevanja kompetenc odraščajočih
v okviru »spolne vzgoje« in njenih tematik. Problematiko spola bi bilo
treba razširiti na različna ospoljenja (spol kot pluralna kategorija, ki vklju-
čuje transspolne osebe, angl. transgender). Tako tematsko izhodišče je po-
membno ne le zaradi kulturnih konstrukcij spola, ki postajajo diverzifici-
rane, temveč tudi zaradi vrojenih dimorfnih spolnih znakov (medspolne
osebe, angl. intersex), ki – če te pojavnosti niso pozitivno institucionalizi-
rane – prinašajo s sabo stigmo; ta seže tudi do zanikanja obstoja. Prav tako
bi bilo konstruktivno razmisliti o tematski širitvi parametrov izobraževa-
nja otrok in mladih na področju spolnosti z novomedijskimi konstrukci-
jami seksualnosti in sprege spolnosti in nasilja, morebiti v registru telesne
podobe ali vloge spolov in seksualne enakosti, še bolje pa kot avtonomno
topiko. Tretje dopolnilo zahteva izjemno občutljivo problematiko drugih
družbenih manjšin (poleg spolnih), zato ga predstavljava temeljiteje, vklju-
čujoč mednarodne norme.
Poglavitna strateška izhodišča za oblikovanje politik v okviru OZN in
EU, ki se usmerjajo na položaj in možnosti otrok in mladih, dajejo pouda-
rek tudi na specifične marginalizirane skupine, predvsem na revne deklice
