Page 108 - Polona Tratnik, Transumetnost. Kultura in umetnost v sodobnih globalnih pogojih, Digitalna knjižnica, Dissertationes 10
P. 108
Transumetnost
ga »uporabnika« »aplikacije«. V tem primeru se uporablja demokratič-
no metodo – uporabnik soustvarja nastajajoče pomene. Če bi bila umetni-
ška kritika izvedena z uporabo tega modela, bi proizvedla nekakšno refe-
rendumsko obliko. Še vedno pa takšna praksa upravlja z informacijo, za ka-
tero je ustvarila matrico, ki omejuje diskurz. Kritiko referendumskega na-
čina in dejstvo matrice je lepo predstavil Janez Janša (tedaj Davide Grassi)
s projektom DemoKino.68
Kritično odporništvo v umetnosti in kulturi pa je v nekaterih prime-
rih tudi bolj radikalno oz. družbeno ali politično angažirano – informaci-
je so lahko tudi bolj neposredno upravljane. Pri oligopolističnem modelu
komunikacije (značilnem za oddajniške sisteme) obstajajo določeni centri
za distribucijo informacij, ki so neke vrste centri moči. V tem primeru ak-
tivisti izvajajo parazitizem, uzurpacijo in subverzijo dominantnih sistemov
in povezanih ideologij. Kritične odporniške prakse preizprašujejo in mani-
pulirajo s simbolno, politično oz. drugimi vrstami družbene moči. Luther
Blissett si prizadeva za sabotažo centrov medijskega nadzora in moči z ak-
cijami kulturne gverile, s katerimi povzroča paniko v raznovrstnih medi-
jih. Brian Springer opozarja na možnost elektronskega uporništva in gve-
rilske akcije z uporabo satelitske tehnologije – s standardnim potrošniškim
satelitskim TV sistemom izkorišča možnost vključitve v odprte TV kanale
in prestreza surov, še neobdelan videomaterial. Etoy je umetniški kolektiv,
ki razkriva možnosti manipuliranja z mednarodnim podatkovnim omrež-
jem. ®™mark izvaja sabotažo korporativnih izdelkov – tako so posegli v ra-
čunalniško videoigro in vanjo vnesli homoerotične vsebine ter igračam za-
menjevali glasove. Skupina Monochrom opozarja na poseganje v zasebnost
posameznika z globalnim obveščevalnim sistemom, mrežo kamer CCTV
(Closed Circuit TV) v mestnih središčih in nakupovalnih centrih in z ele-
ktronskimi sistemi, s katerimi podjetja vse bolj preverjajo in nadzorujejo
zaposlene.69 Lep primer medijskega aktivizma je tudi projekt Saša Sedlač-
ka Infokalipsa zdaj! (2007), ki predstavlja iniciativo za ustanovitev avtono-
mne medijske cone na 700 MHz. Sedlaček predstavlja navodila za sesta-
vo enostavnega in poceni mobilnega TV oddajnika, prek katerega je mo-
goče oddajanje poljubnih vsebin – še zlasti bo ta možnost prišla v poštev
leta 2012, ko naj bi Slovenija povsem prešla od analognih na digitalne fre-
kvence. Analogni frekvenčni spekter naj bi bil razprodan na dražbi, čeprav
68 Tu obiskovalci predstave, ki mimogrede postanejo glasovalci na referendumu o splavu, evta-
naziji in podobnih velikih vprašanjih, o katerih razmišljajo skupaj z igralcem, ki se giblje v svo-
jem stanovanju, na koncu glasovanja izvedo, da njihov glas ni vplival na izid glasovanja.
69 Glej tudi koncept kustosinj za razstavo Medij je orožje, vzemi ga v roke, fart.org/0001/tekst_tecajnice.htm>, 19. 5. 2009.
ga »uporabnika« »aplikacije«. V tem primeru se uporablja demokratič-
no metodo – uporabnik soustvarja nastajajoče pomene. Če bi bila umetni-
ška kritika izvedena z uporabo tega modela, bi proizvedla nekakšno refe-
rendumsko obliko. Še vedno pa takšna praksa upravlja z informacijo, za ka-
tero je ustvarila matrico, ki omejuje diskurz. Kritiko referendumskega na-
čina in dejstvo matrice je lepo predstavil Janez Janša (tedaj Davide Grassi)
s projektom DemoKino.68
Kritično odporništvo v umetnosti in kulturi pa je v nekaterih prime-
rih tudi bolj radikalno oz. družbeno ali politično angažirano – informaci-
je so lahko tudi bolj neposredno upravljane. Pri oligopolističnem modelu
komunikacije (značilnem za oddajniške sisteme) obstajajo določeni centri
za distribucijo informacij, ki so neke vrste centri moči. V tem primeru ak-
tivisti izvajajo parazitizem, uzurpacijo in subverzijo dominantnih sistemov
in povezanih ideologij. Kritične odporniške prakse preizprašujejo in mani-
pulirajo s simbolno, politično oz. drugimi vrstami družbene moči. Luther
Blissett si prizadeva za sabotažo centrov medijskega nadzora in moči z ak-
cijami kulturne gverile, s katerimi povzroča paniko v raznovrstnih medi-
jih. Brian Springer opozarja na možnost elektronskega uporništva in gve-
rilske akcije z uporabo satelitske tehnologije – s standardnim potrošniškim
satelitskim TV sistemom izkorišča možnost vključitve v odprte TV kanale
in prestreza surov, še neobdelan videomaterial. Etoy je umetniški kolektiv,
ki razkriva možnosti manipuliranja z mednarodnim podatkovnim omrež-
jem. ®™mark izvaja sabotažo korporativnih izdelkov – tako so posegli v ra-
čunalniško videoigro in vanjo vnesli homoerotične vsebine ter igračam za-
menjevali glasove. Skupina Monochrom opozarja na poseganje v zasebnost
posameznika z globalnim obveščevalnim sistemom, mrežo kamer CCTV
(Closed Circuit TV) v mestnih središčih in nakupovalnih centrih in z ele-
ktronskimi sistemi, s katerimi podjetja vse bolj preverjajo in nadzorujejo
zaposlene.69 Lep primer medijskega aktivizma je tudi projekt Saša Sedlač-
ka Infokalipsa zdaj! (2007), ki predstavlja iniciativo za ustanovitev avtono-
mne medijske cone na 700 MHz. Sedlaček predstavlja navodila za sesta-
vo enostavnega in poceni mobilnega TV oddajnika, prek katerega je mo-
goče oddajanje poljubnih vsebin – še zlasti bo ta možnost prišla v poštev
leta 2012, ko naj bi Slovenija povsem prešla od analognih na digitalne fre-
kvence. Analogni frekvenčni spekter naj bi bil razprodan na dražbi, čeprav
68 Tu obiskovalci predstave, ki mimogrede postanejo glasovalci na referendumu o splavu, evta-
naziji in podobnih velikih vprašanjih, o katerih razmišljajo skupaj z igralcem, ki se giblje v svo-
jem stanovanju, na koncu glasovanja izvedo, da njihov glas ni vplival na izid glasovanja.
69 Glej tudi koncept kustosinj za razstavo Medij je orožje, vzemi ga v roke,
