Page 86 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 86
Če za maksimo molitev kot kultura še kar dobro vemo,
kam naj jo postavimo, pa smo s kulturo kot molitvijo v ne-
dvomni zadregi. V prvem trenutku nas sicer ima, da bi mi-
nistru pripisali »mračnjaško srednjeveškost«, a se nemudo-
ma spomnimo, da bi s tem razsvetljenosti srednjega veka de-
lali nepopravljivo krivico. Kulturo kot molitev je mogoče ra-
zumeti le kot vračanje v tiste čase, ko je (bila) kultura (cultu-
ra) v izvirnem pomenu gojenja in ohranjanja – samega sebe,
»psihofizične monade«, kakor bi rekel minister –, mogo-
ča le kot molitev, skozi molitev in nič drugače. Kateri časi
bi to lahko bili?
Delo kot očiščenje, pojasnjuje Capuder. Če lahko obrat
te ministrove domislice, torej očiščenje kot delo, razumemo
kot očiščenje kot dejavnost, očiščenje kot napor, očiščenje
kot namerno in zavestno aktivnost, kako potemtakem ra-
zumeti delo kot očiščenje? Očitno nam ostane le ena mo-
žnost, možnost, po kateri je delo samo, samo dejstvo dela, to
je, dejstvo, da delamo – ne glede na vrsto, način in naš od-
nos do tega dela –, tudi že očiščenje (karkoli naj bi v capudra-
vščini ta termin že pomenil).
Smo s tem prišli kaj dlje? Kje in kakšni so torej tisti časi,
ko je kultura že (le?) gojenje in ohranjanje samega sebe skozi
in le skozi molitev, samo dejstvo dela, dejstvo, da (nekaj) de-
lamo, pa že očiščenje?
Capudrovski preprosti, a vzvišeni kuplet, je še najbliže
aluziji na nostalgične herojske čase velikih organiziranih
»taborov«, v katere so izbrance (proti njihovi volji) vodi-
li; da bi le-delali, obenem pa molili, da se jim skozi to le-delo
ne bi bilo treba tudi do čistega očistiti. Kajti, le kje je kultu-
ra kot gojenje in ohranjanje samega sebe skozi molitev bolj
verjetna in bolj potrebna kot tam, kjer se lahko vsak trenu-
tek, povsem, predvsem pa popolnoma, očistiš skozi delo (ar-
beit macht frei)? In če se lahko povsem in popolnoma oči-
stiš že z delom in skozi delo, kako bi se lahko gojil in ohra-
kam naj jo postavimo, pa smo s kulturo kot molitvijo v ne-
dvomni zadregi. V prvem trenutku nas sicer ima, da bi mi-
nistru pripisali »mračnjaško srednjeveškost«, a se nemudo-
ma spomnimo, da bi s tem razsvetljenosti srednjega veka de-
lali nepopravljivo krivico. Kulturo kot molitev je mogoče ra-
zumeti le kot vračanje v tiste čase, ko je (bila) kultura (cultu-
ra) v izvirnem pomenu gojenja in ohranjanja – samega sebe,
»psihofizične monade«, kakor bi rekel minister –, mogo-
ča le kot molitev, skozi molitev in nič drugače. Kateri časi
bi to lahko bili?
Delo kot očiščenje, pojasnjuje Capuder. Če lahko obrat
te ministrove domislice, torej očiščenje kot delo, razumemo
kot očiščenje kot dejavnost, očiščenje kot napor, očiščenje
kot namerno in zavestno aktivnost, kako potemtakem ra-
zumeti delo kot očiščenje? Očitno nam ostane le ena mo-
žnost, možnost, po kateri je delo samo, samo dejstvo dela, to
je, dejstvo, da delamo – ne glede na vrsto, način in naš od-
nos do tega dela –, tudi že očiščenje (karkoli naj bi v capudra-
vščini ta termin že pomenil).
Smo s tem prišli kaj dlje? Kje in kakšni so torej tisti časi,
ko je kultura že (le?) gojenje in ohranjanje samega sebe skozi
in le skozi molitev, samo dejstvo dela, dejstvo, da (nekaj) de-
lamo, pa že očiščenje?
Capudrovski preprosti, a vzvišeni kuplet, je še najbliže
aluziji na nostalgične herojske čase velikih organiziranih
»taborov«, v katere so izbrance (proti njihovi volji) vodi-
li; da bi le-delali, obenem pa molili, da se jim skozi to le-delo
ne bi bilo treba tudi do čistega očistiti. Kajti, le kje je kultu-
ra kot gojenje in ohranjanje samega sebe skozi molitev bolj
verjetna in bolj potrebna kot tam, kjer se lahko vsak trenu-
tek, povsem, predvsem pa popolnoma, očistiš skozi delo (ar-
beit macht frei)? In če se lahko povsem in popolnoma oči-
stiš že z delom in skozi delo, kako bi se lahko gojil in ohra-
