Page 85 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1

, tri o žaltavosti
capudravščine

Radio Študent
15. II. 1991

Ostajajo samo preproste, a hkrati vzvišene besede, ki so že same na sebi program, tako ne-
kako nam je na predvečer obhajanja obletnice Prešernove smrti, ki jo Slovenci morbidno
častimo kot nacionalni praznik, zaupal republiški sekretar za kulturo. Kako preprosto in
vzvišeno zvenijo te besede! Preprosto, ker namesto programa ponujajo preprostost besede,
vzvišeno, ker besedam pripisujejo kompleksnost programa.

Priložnost torej kar kliče, da v luči teh »novih elementov za branje« še enkrat pretre-
semo preprosti, a vzvišeni izliv gospoda kulturministra, s katerim se je pred časom pred-
stavil bratom cisterijancem v Stični, in ki je vzbudil toliko prežolčnih napadov na njego-
vo osebo. Takole je bil dejal (in bil, seveda, napak razumljen): Kultura kot molitev, delo kot
očiščenje. Ora et labora, moli in delaj.

Kar pozornega bralca v ministrovem kupletu neprijetno preseneti, je malce nenavadno
dejstvo, da kot absolutna člena ne nastopata kultura in delo, temveč molitev in očiščenje;
ali z drugimi besedami: kot člena, ki umerita vse druge, ki jih opredelita in umestita, ne
nastopata najobčejša člena, temveč sta, nasprotno, postavljena na mesto posameznega, na
mesto, ki mora šele biti umerjen po svoji občosti.

Ali še drugače: v čem je razlika med primerjavama kultura kot molitev in molitev kot
kultura? Druga, molitev kot kultura, umerja molitev po kulturi, molitev, ali bolje, tudi
molitev, umešča torej kot del kulture in se s tem brez dvoma legitimno vpisuje v svetlo tra-
dicijo evropske kulture.

Prva ministrova primerjava, kultura kot molitev, pa zamenja mesti: kultura naj bo tista,
ki naj se umeri po molitvi, ali natančneje, šele molitev (naj) da kulturi pravo legitimnost.

