Page 91 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 91
1. Dokazati želite, ne le da dejanja X niste zagrešili, tem-
več tudi, zakaj ga niste mogli zagrešiti.
2. Zakaj dejanja X niste zagrešili, dokazujete prav zato,
ker ste bili na tem, da ga zagrešite, pa vam iz takih ali dru-
gačnih razlogov to ni uspelo; opravičujete se pravzaprav
sebi, ker ste morali ubrati drugo, morda težjo pot.
In slovenski obrambni minister počenja prav to drugo:
ne dokazuje le preprosto, da s Sandijem Grubelićem ni imel
nič, temveč da s Sandijem Grubelićem ni imel nič, ker je bil
takrat že kriminaliziran. Protidejstvena implikatura, ki iz
povedanega sledi, je seveda: če bi Sandi Grubelić takrat še
ne bil kriminaliziran, bi orožje (prav lahko) uvažali z nje-
govo pomočjo. S tem smo izčrpali drugo možnost, po ka-
teri dokazujemo, zakaj dejanja X nismo zagrešili prav zato,
ker smo ga hoteli zagrešiti, ker bi ga sicer, če bi bile okolišči-
ne drugačne, tudi zagrešili. Problem pa leži še nekje drugje.
Janša trdi, da ni imel nič z Grubelićem. Toda tisto, kar je
sporno, niso njegovi stiki z Grubelićem »kot takim«, tem-
več njegovi stiki z Grubelićem kot že kriminaliziranim.
Če potemtakem dokazuje, da stikov z Grubelićem ni
imel, s tem dokazuje nekaj, česar mu sploh ni potrebno do-
kazovati. Toda, ali res dokazuje, da stikov z Grubelićem ni
imel? Preberimo Janševo izjavo še enkrat: »Takrat, ko smo
mi uvažali orožje, je bil Sandi Grubelić že kriminaliziran.«
Opraviti imamo z nekakšnim časovnim poltrakom, ki
ga na dva dela delita »še ne« in »že«. Janša se v svoji izjavi
omejuje na tisti drugi del, ki sledi »že«, nič pa ne pove o pr-
vem delu, ki ga zamejuje in opredeljuje »še ne«. Vemo na-
mreč, da trenutek Grubelićeve že-kriminalizacije ne sovpa-
da z zdvomljenjem nad njegovo poslovnostjo: ta je postala
dvomljiva že na tistem prvem delu poltraka, na delu še-ne-
kriminaliziranosti. O tem časovnem obdobju pa minister
molči ali vsaj noče nič vedeti.
več tudi, zakaj ga niste mogli zagrešiti.
2. Zakaj dejanja X niste zagrešili, dokazujete prav zato,
ker ste bili na tem, da ga zagrešite, pa vam iz takih ali dru-
gačnih razlogov to ni uspelo; opravičujete se pravzaprav
sebi, ker ste morali ubrati drugo, morda težjo pot.
In slovenski obrambni minister počenja prav to drugo:
ne dokazuje le preprosto, da s Sandijem Grubelićem ni imel
nič, temveč da s Sandijem Grubelićem ni imel nič, ker je bil
takrat že kriminaliziran. Protidejstvena implikatura, ki iz
povedanega sledi, je seveda: če bi Sandi Grubelić takrat še
ne bil kriminaliziran, bi orožje (prav lahko) uvažali z nje-
govo pomočjo. S tem smo izčrpali drugo možnost, po ka-
teri dokazujemo, zakaj dejanja X nismo zagrešili prav zato,
ker smo ga hoteli zagrešiti, ker bi ga sicer, če bi bile okolišči-
ne drugačne, tudi zagrešili. Problem pa leži še nekje drugje.
Janša trdi, da ni imel nič z Grubelićem. Toda tisto, kar je
sporno, niso njegovi stiki z Grubelićem »kot takim«, tem-
več njegovi stiki z Grubelićem kot že kriminaliziranim.
Če potemtakem dokazuje, da stikov z Grubelićem ni
imel, s tem dokazuje nekaj, česar mu sploh ni potrebno do-
kazovati. Toda, ali res dokazuje, da stikov z Grubelićem ni
imel? Preberimo Janševo izjavo še enkrat: »Takrat, ko smo
mi uvažali orožje, je bil Sandi Grubelić že kriminaliziran.«
Opraviti imamo z nekakšnim časovnim poltrakom, ki
ga na dva dela delita »še ne« in »že«. Janša se v svoji izjavi
omejuje na tisti drugi del, ki sledi »že«, nič pa ne pove o pr-
vem delu, ki ga zamejuje in opredeljuje »še ne«. Vemo na-
mreč, da trenutek Grubelićeve že-kriminalizacije ne sovpa-
da z zdvomljenjem nad njegovo poslovnostjo: ta je postala
dvomljiva že na tistem prvem delu poltraka, na delu še-ne-
kriminaliziranosti. O tem časovnem obdobju pa minister
molči ali vsaj noče nič vedeti.
