Page 81 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 81
m(et)nosti
secesionističnega
besednjaka
Mladina
10. II. 1991
V globokoumijenju o osamosvajanju slovenske države se je uveljavilo nekaj metafor, ki,
glede na svoje semantično polje in na področje, s katerega prihajajo, na zelo različne – po-
gosto nemogoče in medsebojno protislovne – načine opredeljujejo intronizacijo slovenske
suverenosti. Vzemimo odhod iz federacije oz. odhod iz Jugoslavije. Če, na primer, oddidem
iz hiše, se hiša s tem prav nič ne spremeni. Resda je razlika v tem, da sem prej v hiši bil, zdaj
pa me ni več, toda to po vsej verjetnosti ni tisto, kar naj bi slovenski odhod iz Jugoslavije
bil: upati je, da Slovenci ne bodo odkorakali iz Jugoslavije, Slovenijo pa pustili v Jugosla-
viji. Če pa bo (tudi) Slovenija odšla iz Jugoslavije to preprosto pomeni, da se bo spremeni-
la tudi Jugoslavija. Kar z drugimi besedami spet pomeni, da metafora odhajanja za proces
osamosvojitve ni najbolj prikladna.
Nič manj nerodno ni nasprotje odhajanja, odcepitev (od Jugoslavije). Cepljenje je pač hi-
tro in surovo delovanje, in če kaj cepimo – ponavadi drva – nemudoma dobimo dva ali več
nedvoumno odcepljenih kosov. Ker pa po mednarodnem pravu države niso polena, ki bi
jih bilo mogoče urno in poljubno sekati na kosce, temveč entitete, katerih drobljenje je –
če naj bo seveda uspešno – dolgotrajno in mukotrpno, moramo žalostno ugotoviti, da tudi
z drvarskimi metaforami ne bomo prišli daleč.
Če je odcepitev nerodno drvarska, potem je izločitev nelagodno organicistična metafora:
iz telesa se, na primer, lahko izločijo tako strup kot znoj in blato, in s slovenskega gledišča si
je kar malce težko zamisliti osamosvojitev Slovenije kot ekskrement, ki bi očistil Jugoslavijo.
Precej bliže so slovenskim osamosvajalcem verjetno mesarske metafore: izločimo na primer
tudi kosti iz mesa. In potem lahko sklepijemo takšen silogizem: kost je tista, ki drži pokon-
ci meso; znano je, da Slovenija drži pokonci Jugoslavijo; ergo, Slovenija je (trdna) kot kost.
secesionističnega
besednjaka
Mladina
10. II. 1991
V globokoumijenju o osamosvajanju slovenske države se je uveljavilo nekaj metafor, ki,
glede na svoje semantično polje in na področje, s katerega prihajajo, na zelo različne – po-
gosto nemogoče in medsebojno protislovne – načine opredeljujejo intronizacijo slovenske
suverenosti. Vzemimo odhod iz federacije oz. odhod iz Jugoslavije. Če, na primer, oddidem
iz hiše, se hiša s tem prav nič ne spremeni. Resda je razlika v tem, da sem prej v hiši bil, zdaj
pa me ni več, toda to po vsej verjetnosti ni tisto, kar naj bi slovenski odhod iz Jugoslavije
bil: upati je, da Slovenci ne bodo odkorakali iz Jugoslavije, Slovenijo pa pustili v Jugosla-
viji. Če pa bo (tudi) Slovenija odšla iz Jugoslavije to preprosto pomeni, da se bo spremeni-
la tudi Jugoslavija. Kar z drugimi besedami spet pomeni, da metafora odhajanja za proces
osamosvojitve ni najbolj prikladna.
Nič manj nerodno ni nasprotje odhajanja, odcepitev (od Jugoslavije). Cepljenje je pač hi-
tro in surovo delovanje, in če kaj cepimo – ponavadi drva – nemudoma dobimo dva ali več
nedvoumno odcepljenih kosov. Ker pa po mednarodnem pravu države niso polena, ki bi
jih bilo mogoče urno in poljubno sekati na kosce, temveč entitete, katerih drobljenje je –
če naj bo seveda uspešno – dolgotrajno in mukotrpno, moramo žalostno ugotoviti, da tudi
z drvarskimi metaforami ne bomo prišli daleč.
Če je odcepitev nerodno drvarska, potem je izločitev nelagodno organicistična metafora:
iz telesa se, na primer, lahko izločijo tako strup kot znoj in blato, in s slovenskega gledišča si
je kar malce težko zamisliti osamosvojitev Slovenije kot ekskrement, ki bi očistil Jugoslavijo.
Precej bliže so slovenskim osamosvajalcem verjetno mesarske metafore: izločimo na primer
tudi kosti iz mesa. In potem lahko sklepijemo takšen silogizem: kost je tista, ki drži pokon-
ci meso; znano je, da Slovenija drži pokonci Jugoslavijo; ergo, Slovenija je (trdna) kot kost.
