Page 79 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 79
krinko
demokracije
Studio Ljubljana
7. II. 1991
Dober večer!
Eno od najbolj priljubljenih in najbolj uporabljanih orodij, s katerim je stara oblast
vzdrževala in obnavljala obstoječe, so bile t.i. skrivalno-oblačilne metafore, ali kar – zakaj
ne – pustne metafore.
Ko je šlo v tistih časih, ki se jim danes mrakobno pravi »svinčeni časi«, kaj narobe, ko
se je družba poskušala organizirati sama, četudi le mimo, ne pa tudi proti oblasti, so poseb-
ne enote, zadolžene za ideološko strumnost, po deželi ponavadi razposlale papir, v kate-
rem so opozarjale, da nekateri posamezniki, »pod krinko demokracije«, rušijo pridobitve
revolucije in vrednote socializma.
In imeli so prav, celo dvakrat prav. Res so rušili vrednote in pridobitve socializma in res
so jih rušili »pod krinko« demokracije. Pust, čas šem(ljenja), je pač čas, ko se staro umika
novemu, ko novo hoče, da se mu staro umakne; to pa lahko in celo mora zahtevati le skri-
to pod maskami. Kar pa seveda ne pomeni, da so maske zato kaj manj realne ali da se pod
njimi bojazljivo skriva kaj drugega: maske so nova realnost.
V petinštiridesetih letih permanentnega pusta je to očitno spoznala tudi stara oblast in
nas ob priliki kosovskega klanja obdarila z novo krilatico: albanski skrajneži naj bi »pod
plaščem demokracije« zahtevali priključitev k Albaniji.
Oblika »pod plaščem demokracije« ni seveda nič manj nerodna kot »pod krinko de-
mokracije«: če je namreč smisel pusta, tako etnološko kot popularno ideološko, v prega-
njanju zime in če nam mraza pod krinko demokracije v petinštiridesetih letih ni uspelo
pregnati, potem je verjetno res skrajni čas, da si nataknemo plašče; le tako bo demokracija
lahko prezimila. Svet je pač urejen!
demokracije
Studio Ljubljana
7. II. 1991
Dober večer!
Eno od najbolj priljubljenih in najbolj uporabljanih orodij, s katerim je stara oblast
vzdrževala in obnavljala obstoječe, so bile t.i. skrivalno-oblačilne metafore, ali kar – zakaj
ne – pustne metafore.
Ko je šlo v tistih časih, ki se jim danes mrakobno pravi »svinčeni časi«, kaj narobe, ko
se je družba poskušala organizirati sama, četudi le mimo, ne pa tudi proti oblasti, so poseb-
ne enote, zadolžene za ideološko strumnost, po deželi ponavadi razposlale papir, v kate-
rem so opozarjale, da nekateri posamezniki, »pod krinko demokracije«, rušijo pridobitve
revolucije in vrednote socializma.
In imeli so prav, celo dvakrat prav. Res so rušili vrednote in pridobitve socializma in res
so jih rušili »pod krinko« demokracije. Pust, čas šem(ljenja), je pač čas, ko se staro umika
novemu, ko novo hoče, da se mu staro umakne; to pa lahko in celo mora zahtevati le skri-
to pod maskami. Kar pa seveda ne pomeni, da so maske zato kaj manj realne ali da se pod
njimi bojazljivo skriva kaj drugega: maske so nova realnost.
V petinštiridesetih letih permanentnega pusta je to očitno spoznala tudi stara oblast in
nas ob priliki kosovskega klanja obdarila z novo krilatico: albanski skrajneži naj bi »pod
plaščem demokracije« zahtevali priključitev k Albaniji.
Oblika »pod plaščem demokracije« ni seveda nič manj nerodna kot »pod krinko de-
mokracije«: če je namreč smisel pusta, tako etnološko kot popularno ideološko, v prega-
njanju zime in če nam mraza pod krinko demokracije v petinštiridesetih letih ni uspelo
pregnati, potem je verjetno res skrajni čas, da si nataknemo plašče; le tako bo demokracija
lahko prezimila. Svet je pač urejen!
