Page 51 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 51
obarjenje
sprave
Studio Ljubljana
21. VI. 1990
Dober večer!
Vsi, ki ste se zahvaljevali Gospodu, da so se s t.i. spravo v Kočevskem Rogu enkrat za
vselej končale Demosove nekrofilske orgije in da boste spravljeni – s komerkoli pač že –
lahko mirno nadaljevali svoje žitje in bitje, ste pred dnevi, tam nekje nad Sostrim, z gro-
zo lahko spoznali, da se Slovenci očitno niso in se tudi ne morejo spraviti, temveč se lah-
ko le spravljajo. Slovesnost vsenacionalnega značaja, ki naj dostojno pokoplje vse mrtve
obeh strani, očitno ni (bila) dovolj: kjerkoli je pod krvavimi rokami »rdečih osvobodite-
ljev« padla človeška žrtev, bodo demosovski propagandistični oddelki organizirali sprav-
no slovesnost – sčasoma morda lahko upamo celo na kako daritev – na kateri nam bo kdo
od njenih polpismenejših oblastniških udov razkladal kristološke parabole o križu, že-
bljih in krvi.
Seveda nas tak razvoj dogodkov ne bi smel presenetiti: vpisan je že v temelj in bistvo
Slovenstva, v ta tako ljubljeni, trpinčeni in novim narodnim oblastnikom tako tuj(i) jezik
– v slovenščino. Slovenska akademija znanosti in umetnosti in še zlasti njen Inštitut za slo-
venski jezik je razvoj dogodkov očitno predvidel, in slovensko občestvo oskrbel z vsem po-
trebnim spravnim instrumentarijem, ki si ga slovenska usta sploh lahko želijo.
Slovar slovenskega knjižnega jezika nam namreč ponuja kar 16 gesel na temo sprave in
najzanimivejše od njih si bomo tudi ogledali.
Najprej je tu seveda sama beseda sprava, ta staromodni izraz za pripravo oz. opremo, s
katero kaj opravimo, pa tudi za shrambo oz. skladišče, v katerega tisto, kar smo opravili,
shranimo. Da nikakor ni nepovezana s spravo, ki sili že iz vseh slovenskih lukenj in raz-
pok, nam nazorno kaže glagol spraviti; spraviti namreč pomeni, »doseči, da kdo ali kaj
sprave
Studio Ljubljana
21. VI. 1990
Dober večer!
Vsi, ki ste se zahvaljevali Gospodu, da so se s t.i. spravo v Kočevskem Rogu enkrat za
vselej končale Demosove nekrofilske orgije in da boste spravljeni – s komerkoli pač že –
lahko mirno nadaljevali svoje žitje in bitje, ste pred dnevi, tam nekje nad Sostrim, z gro-
zo lahko spoznali, da se Slovenci očitno niso in se tudi ne morejo spraviti, temveč se lah-
ko le spravljajo. Slovesnost vsenacionalnega značaja, ki naj dostojno pokoplje vse mrtve
obeh strani, očitno ni (bila) dovolj: kjerkoli je pod krvavimi rokami »rdečih osvobodite-
ljev« padla človeška žrtev, bodo demosovski propagandistični oddelki organizirali sprav-
no slovesnost – sčasoma morda lahko upamo celo na kako daritev – na kateri nam bo kdo
od njenih polpismenejših oblastniških udov razkladal kristološke parabole o križu, že-
bljih in krvi.
Seveda nas tak razvoj dogodkov ne bi smel presenetiti: vpisan je že v temelj in bistvo
Slovenstva, v ta tako ljubljeni, trpinčeni in novim narodnim oblastnikom tako tuj(i) jezik
– v slovenščino. Slovenska akademija znanosti in umetnosti in še zlasti njen Inštitut za slo-
venski jezik je razvoj dogodkov očitno predvidel, in slovensko občestvo oskrbel z vsem po-
trebnim spravnim instrumentarijem, ki si ga slovenska usta sploh lahko želijo.
Slovar slovenskega knjižnega jezika nam namreč ponuja kar 16 gesel na temo sprave in
najzanimivejše od njih si bomo tudi ogledali.
Najprej je tu seveda sama beseda sprava, ta staromodni izraz za pripravo oz. opremo, s
katero kaj opravimo, pa tudi za shrambo oz. skladišče, v katerega tisto, kar smo opravili,
shranimo. Da nikakor ni nepovezana s spravo, ki sili že iz vseh slovenskih lukenj in raz-
pok, nam nazorno kaže glagol spraviti; spraviti namreč pomeni, »doseči, da kdo ali kaj
