Page 49 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 49
ologija
revanšizma
Studio Ljubljana
17. V. 1990
Dober večer!
Že Stari so vedeli, da se s časi spreminjamo tudi tisti, ki jih naseljujemo, ob tej imenitni
priložnosti, ki se ji pravi svobodne volitve, bomo dodali le še to, da se s časi očitno spremi-
njajo tudi jezikovne navade. Poleg Svobode so nam namreč prve neposredne, demokratič-
ne in tajne volitve po 45 letih prinesle tudi svobodno ali vsaj svobodnejšo (upo)rabo jezika.
Prve opotekajoče korake v tej smeri je bil sicer naredil že t.i. »neodvisen časopis« Demo-
kracija, a ti bi utegnili biti le drobne priročne nerodnosti, primerne času in trenutku brez ve-
ljavnega pravopisa, če jih prvo zasedanje novega parlamenta ne bi posvetilo v teoretski kanon.
Na nadaljevanju prve seje novega parlamenta je namreč takrat niti še ne mandatar, da-
nes pa že veliki komunikator, Lojze Peterle predlagal, »da bi se iz skupščinskega besednja-
ka morala umakniti beseda revanšizem, čeprav je izrečena zavito«.
Predlogu, ki je v deliriju besnega spravaštva zaigral na struno občega konsenza, da bi
tako obšel nujnost racionalnega pretresa, moramo priznati kanec genialne zvitorepnosti.
Zakaj?
Brez težav si verjetno lahko predstavljate, da vseskozi, kar vam razlagam te slovenske
omlednosti, sedim na stolu, a vendar ga – vse do sedaj – nisem niti enkrat omenil. Ali iz
tega sledi, da stola, na katerem sedim, preprosto ni, in bi ga moral najprej imenovati, da bi
se nanj sploh lahko usedel? Ali se neprijetno zaudarjajočega govna odkrižate tako, da nje-
gove smrdeče prisotnosti ne omenjate? Malo morgen!
Je pa, priznajmo, strategija, predlagana v skupščini, na moč udobna in vabljiva: bese-
de revanšizem se znebiš, revanšizma samega pa se ne dotakneš, in vendar ti nihče ne more
očitati, da zganjaš revanšizem, saj besede revanšizem besednjak ne pozna več!
revanšizma
Studio Ljubljana
17. V. 1990
Dober večer!
Že Stari so vedeli, da se s časi spreminjamo tudi tisti, ki jih naseljujemo, ob tej imenitni
priložnosti, ki se ji pravi svobodne volitve, bomo dodali le še to, da se s časi očitno spremi-
njajo tudi jezikovne navade. Poleg Svobode so nam namreč prve neposredne, demokratič-
ne in tajne volitve po 45 letih prinesle tudi svobodno ali vsaj svobodnejšo (upo)rabo jezika.
Prve opotekajoče korake v tej smeri je bil sicer naredil že t.i. »neodvisen časopis« Demo-
kracija, a ti bi utegnili biti le drobne priročne nerodnosti, primerne času in trenutku brez ve-
ljavnega pravopisa, če jih prvo zasedanje novega parlamenta ne bi posvetilo v teoretski kanon.
Na nadaljevanju prve seje novega parlamenta je namreč takrat niti še ne mandatar, da-
nes pa že veliki komunikator, Lojze Peterle predlagal, »da bi se iz skupščinskega besednja-
ka morala umakniti beseda revanšizem, čeprav je izrečena zavito«.
Predlogu, ki je v deliriju besnega spravaštva zaigral na struno občega konsenza, da bi
tako obšel nujnost racionalnega pretresa, moramo priznati kanec genialne zvitorepnosti.
Zakaj?
Brez težav si verjetno lahko predstavljate, da vseskozi, kar vam razlagam te slovenske
omlednosti, sedim na stolu, a vendar ga – vse do sedaj – nisem niti enkrat omenil. Ali iz
tega sledi, da stola, na katerem sedim, preprosto ni, in bi ga moral najprej imenovati, da bi
se nanj sploh lahko usedel? Ali se neprijetno zaudarjajočega govna odkrižate tako, da nje-
gove smrdeče prisotnosti ne omenjate? Malo morgen!
Je pa, priznajmo, strategija, predlagana v skupščini, na moč udobna in vabljiva: bese-
de revanšizem se znebiš, revanšizma samega pa se ne dotakneš, in vendar ti nihče ne more
očitati, da zganjaš revanšizem, saj besede revanšizem besednjak ne pozna več!
