Page 55 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 55
umevanje in
sporazumevanje
Studio Ljubljana
20. IX. 1990
Dober večer!
Če je Vsemogočni ljudem podaril jezik zato, da bi se lažje sporazumevali, potem je JLA
ontološki dokaz za to, da se ljudje ne sporazumevajo zato, da bi se razumeli: če se že spora-
zumejo, namreč še zdaleč ni rečeno, da so se tudi razumeli, če pa so se slučajno razumeli, je
zelo verjetno, da so presneto daleč od tega, da bi se tudi sporazumeli.
V mislih imam seveda svečano sporočilo vojaškega vrha Jugoslavije, da JLA ne bo do-
volila razpada Jugoslavije, pospremljeno z imenitnim pojasnilom, da »vojska s tem ne na-
merava nikogar strašiti, marveč misli resno«.
Ako se je ob branju sporočila vojaškega vrha Jugoslavije bralec še lahko nadejal, da ra-
zume, za kaj gre, bo moral prav ob sentenci, ki hoče biti pojasnilo povedanega, priznati, da
je precenjeval svoje umne moči. Pogoj, da koga prestrašiš, je, da misliš resno oz. natančne-
je, da on misli, da misliš resno, če ga ne želiš prestrašiti, pa da ne misliš resno, to je, da po-
kažeš, da ne misliš resno. Toda kako naj razumemo človeka, ki nas prepričuje, da nas ne
misli strašiti, misli pa resno? Poskusimo takole: če nam nekdo pravi, naj nas ne bo strah
njegovega ravnanja, potem verjetno predpostavlja, da je bilo njegovo ravnanje takšno, da
v nas vzbuja strah. Če temu doda še, da misli resno, potem nam želi verjetno povedati, da
nas je upravičeno strah njegovega ravnanja. Sklep: ni res, da vas šele nameravam strašiti, s
tem, ko tako ravnam, vas tudi že zares strašim! Sporočilo vojaškega vrha Jugoslavije je tako
vsaj dvakrat paradoksalno: prvič, če gre za grožnjo, je njegov sklepni del odveč, saj ga kot
grožnjo le še enkrat deklarira, in vendar je nujen, saj grožnja šele skozi razvozlanje njegove
nevsakdanje oblike izstopi kot grožnja. In drugič: da bi lahko prišlo do sporazum(evanj)a
med nosilcem sporočila in bralcem, bralcu zagonetnega sklepnega stavka ni treba razume-
sporazumevanje
Studio Ljubljana
20. IX. 1990
Dober večer!
Če je Vsemogočni ljudem podaril jezik zato, da bi se lažje sporazumevali, potem je JLA
ontološki dokaz za to, da se ljudje ne sporazumevajo zato, da bi se razumeli: če se že spora-
zumejo, namreč še zdaleč ni rečeno, da so se tudi razumeli, če pa so se slučajno razumeli, je
zelo verjetno, da so presneto daleč od tega, da bi se tudi sporazumeli.
V mislih imam seveda svečano sporočilo vojaškega vrha Jugoslavije, da JLA ne bo do-
volila razpada Jugoslavije, pospremljeno z imenitnim pojasnilom, da »vojska s tem ne na-
merava nikogar strašiti, marveč misli resno«.
Ako se je ob branju sporočila vojaškega vrha Jugoslavije bralec še lahko nadejal, da ra-
zume, za kaj gre, bo moral prav ob sentenci, ki hoče biti pojasnilo povedanega, priznati, da
je precenjeval svoje umne moči. Pogoj, da koga prestrašiš, je, da misliš resno oz. natančne-
je, da on misli, da misliš resno, če ga ne želiš prestrašiti, pa da ne misliš resno, to je, da po-
kažeš, da ne misliš resno. Toda kako naj razumemo človeka, ki nas prepričuje, da nas ne
misli strašiti, misli pa resno? Poskusimo takole: če nam nekdo pravi, naj nas ne bo strah
njegovega ravnanja, potem verjetno predpostavlja, da je bilo njegovo ravnanje takšno, da
v nas vzbuja strah. Če temu doda še, da misli resno, potem nam želi verjetno povedati, da
nas je upravičeno strah njegovega ravnanja. Sklep: ni res, da vas šele nameravam strašiti, s
tem, ko tako ravnam, vas tudi že zares strašim! Sporočilo vojaškega vrha Jugoslavije je tako
vsaj dvakrat paradoksalno: prvič, če gre za grožnjo, je njegov sklepni del odveč, saj ga kot
grožnjo le še enkrat deklarira, in vendar je nujen, saj grožnja šele skozi razvozlanje njegove
nevsakdanje oblike izstopi kot grožnja. In drugič: da bi lahko prišlo do sporazum(evanj)a
med nosilcem sporočila in bralcem, bralcu zagonetnega sklepnega stavka ni treba razume-
