Page 11 - Primož Krašovec / Igor Ž. Žagar (ur.), Medijska politika v postsocializmu, Digitalna knjižnica, Dissertationes 5
P. 11
mož Krašovec
Cenzura
politike
novinarstva
Spričujočo znanstveno monografijo želimo razpravo o cenzuri in svo-
bodi tiska, ki se je začela s protesti proti pritiskom (sedaj že bivše) vla-
de na medije, razširiti. Razprava je namreč obtičala pri navajanju anekdot
iz vsakdanjega življenja zatiranih novinarjev in pozivih k uveljavljanju pro-
fesionalnih standardov in novinarske etike. Pravzaprav se je potencialno
pomembna in relevantna razprava o stanju in prihodnosti sodobnega novi-
narstva končala, še preden se je zares začela. Kot dominantna interpretacija
zgodovinskega pojava, ki jo je sprožil (cenzura in drugi pritiski na medije),
se je namreč uveljavila liberalna, ki se je poskušala prikazati kot nasprotje
konservativne vladne apologetike lastnega početja. A v številnih brezplo-
dnih soočenjih argumentov obeh strani se je pokazalo, da si obe perspek-
tivi nista dejansko nasprotni, temveč zrcalni – obe se zavzemata za enake
vrednote in imata podobno argumentativno strukturo, le da ena trdi, da se
določene vrednote in ideali kršijo, druga pa, da so že uveljavljeni. Kozme-
tični dodatki razkrivanja afer prve in paranoidnih blodenj o podzemnih
lovkah kontinuitete druge niso dovolj, da bi iz njiju naredili zares antagoni-
stični perspektivi. Kar je bilo znotraj celotne razprave o cenzuri in svobodi
tiska v Sloveniji v letih 2004–2008 najbolj problematično, je bilo dejstvo,
da nobena od strani (ne »dobri« liberalci ne »slab« vladni propagandni
aparat) pojava cenzure in represije nad svobodo govora in pisanja ni obrav-
navala strukturno in izven njegovih lokalnih časovno-prostorskih koordi-
nat. Pojav je tako veljal za lokalno posebnost, pogojeno z nacionalnim zna-
čajem ter s posebnimi navadami in bildungom lokalnih oblastnikov (ali, z
druge perspektive, novinarjev in urednikov) – tako eni kot drugi (odvisno
od tega, s katere strani prihajajo obtožbe) naj bi »podedovali« navade in
Cenzura
politike
novinarstva
Spričujočo znanstveno monografijo želimo razpravo o cenzuri in svo-
bodi tiska, ki se je začela s protesti proti pritiskom (sedaj že bivše) vla-
de na medije, razširiti. Razprava je namreč obtičala pri navajanju anekdot
iz vsakdanjega življenja zatiranih novinarjev in pozivih k uveljavljanju pro-
fesionalnih standardov in novinarske etike. Pravzaprav se je potencialno
pomembna in relevantna razprava o stanju in prihodnosti sodobnega novi-
narstva končala, še preden se je zares začela. Kot dominantna interpretacija
zgodovinskega pojava, ki jo je sprožil (cenzura in drugi pritiski na medije),
se je namreč uveljavila liberalna, ki se je poskušala prikazati kot nasprotje
konservativne vladne apologetike lastnega početja. A v številnih brezplo-
dnih soočenjih argumentov obeh strani se je pokazalo, da si obe perspek-
tivi nista dejansko nasprotni, temveč zrcalni – obe se zavzemata za enake
vrednote in imata podobno argumentativno strukturo, le da ena trdi, da se
določene vrednote in ideali kršijo, druga pa, da so že uveljavljeni. Kozme-
tični dodatki razkrivanja afer prve in paranoidnih blodenj o podzemnih
lovkah kontinuitete druge niso dovolj, da bi iz njiju naredili zares antagoni-
stični perspektivi. Kar je bilo znotraj celotne razprave o cenzuri in svobodi
tiska v Sloveniji v letih 2004–2008 najbolj problematično, je bilo dejstvo,
da nobena od strani (ne »dobri« liberalci ne »slab« vladni propagandni
aparat) pojava cenzure in represije nad svobodo govora in pisanja ni obrav-
navala strukturno in izven njegovih lokalnih časovno-prostorskih koordi-
nat. Pojav je tako veljal za lokalno posebnost, pogojeno z nacionalnim zna-
čajem ter s posebnimi navadami in bildungom lokalnih oblastnikov (ali, z
druge perspektive, novinarjev in urednikov) – tako eni kot drugi (odvisno
od tega, s katere strani prihajajo obtožbe) naj bi »podedovali« navade in
