Page 206 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 206
Argumentacija v jeziku
omogočajo, da podajamo vrednostne sodbe in izrekamo izreke z vzročno-
posledično oziroma dopustno-protivno vsebino brez rabe povezovalcev, po
drugi strani pa omogočajo zdrs pomena povezovalcev v nove smeri, ne da bi
pri tem bilo moteno razumevanje.
Za analizo tega, kako poteka dejanska argumentacija v diskurzu, se je
treba vrniti k interpretaciji povezovalcev in toposov kot nosilcev argumen-
tacije v jeziku. Analizirani diskurz je glede na Ducrotovo opredelitev argu-
mentacije v jeziku nedvomno argumentacijski. Ne moremo o nečem govo-
riti, ne da bi temu pripisali značilnost, lastnost, funkcijo, argumentacijsko
usmeritev. V tem smislu je vsako izrekanje način, kako predstavimo stvari
in kako predstavimo odnos govorca do sveta in do drugih.
Po pregledu delovanja povezovalcev lahko zaključimo, da v večini pri-
merov, tudi če niso rabljeni v celotni logični argumentacijski shemi, izraža-
jo argumentacijsko namero, ki je povezana z osnovnim pomenom povezo-
valca. Tako so tudi rabe večine povezovalcev, ki delujejo kot zaznamovalci
strukturacije diskurza, argumentacijske.
Vsi ti povezovalci − zaznamovalci strukturacije diskurza pa poleg tega,
da na eni strani razrešujejo kontradikcije tako, da se vključujejo v diskur-
zivna gibanja, na drugi strani pa izražajo odnos do sogovorca. Ta odnos do
sogovorca je pogosto še poudarjen z izrekanjskimi prislovi, ki so epistemič-
no modalni. Glede na to, da se argumentacija ne ukvarja z resničnostjo,
ampak le z verjetnostjo in močjo argumentov v prid verjetnim trditvam, so
modalna sredstva v kombinaciji s povezovalci pomembna, saj izražajo ve-
čjo oziroma manjšo zavezanost resničnosti izrečenega. Modalni zaznamo-
valec predstavlja garant za resničnost sodbe, ki jo izjavljalec izreka oziroma
kaže, v kolikšni meri je govorec pripravljen garantirati za resničnost sodbe.
Analizirana argumentacijska besedila izvirajo iz avtentičnega diskurza.
Tu se argumentacija ne odvija samo na predikacijski in propozicijski rav-
ni, pač pa je dodana tudi na izrekanjski ravni. Konektorji se tudi kombini-
rajo z modalnimi prislovi, ki izražajo sodbo ali dokaznost in zaznamujejo
stopnjo zavezanosti resničnosti tistemu, kar izjavljalec trdi. Ta stopnja za-
vezanosti predstavlja garant za sklepanje na podlagi izrečenega. Vidimo, da
v govorjenih besedilih povezovalcem sledi še utemeljevanje izrekanja. Tu
bi se lahko približali Toulminovemu modelu argumentacije in ga dopol-
nili z: jaz sem garant za to, kar izrekam. Slovenski ustrezniki za zaznamo-
valce strukturacije, na katere lahko sklepamo na podlagi analiziranih slo-
venskih avtentičnih diskurzov, so členki, ki združujejo modalno in argu-
mentacijsko vlogo.
omogočajo, da podajamo vrednostne sodbe in izrekamo izreke z vzročno-
posledično oziroma dopustno-protivno vsebino brez rabe povezovalcev, po
drugi strani pa omogočajo zdrs pomena povezovalcev v nove smeri, ne da bi
pri tem bilo moteno razumevanje.
Za analizo tega, kako poteka dejanska argumentacija v diskurzu, se je
treba vrniti k interpretaciji povezovalcev in toposov kot nosilcev argumen-
tacije v jeziku. Analizirani diskurz je glede na Ducrotovo opredelitev argu-
mentacije v jeziku nedvomno argumentacijski. Ne moremo o nečem govo-
riti, ne da bi temu pripisali značilnost, lastnost, funkcijo, argumentacijsko
usmeritev. V tem smislu je vsako izrekanje način, kako predstavimo stvari
in kako predstavimo odnos govorca do sveta in do drugih.
Po pregledu delovanja povezovalcev lahko zaključimo, da v večini pri-
merov, tudi če niso rabljeni v celotni logični argumentacijski shemi, izraža-
jo argumentacijsko namero, ki je povezana z osnovnim pomenom povezo-
valca. Tako so tudi rabe večine povezovalcev, ki delujejo kot zaznamovalci
strukturacije diskurza, argumentacijske.
Vsi ti povezovalci − zaznamovalci strukturacije diskurza pa poleg tega,
da na eni strani razrešujejo kontradikcije tako, da se vključujejo v diskur-
zivna gibanja, na drugi strani pa izražajo odnos do sogovorca. Ta odnos do
sogovorca je pogosto še poudarjen z izrekanjskimi prislovi, ki so epistemič-
no modalni. Glede na to, da se argumentacija ne ukvarja z resničnostjo,
ampak le z verjetnostjo in močjo argumentov v prid verjetnim trditvam, so
modalna sredstva v kombinaciji s povezovalci pomembna, saj izražajo ve-
čjo oziroma manjšo zavezanost resničnosti izrečenega. Modalni zaznamo-
valec predstavlja garant za resničnost sodbe, ki jo izjavljalec izreka oziroma
kaže, v kolikšni meri je govorec pripravljen garantirati za resničnost sodbe.
Analizirana argumentacijska besedila izvirajo iz avtentičnega diskurza.
Tu se argumentacija ne odvija samo na predikacijski in propozicijski rav-
ni, pač pa je dodana tudi na izrekanjski ravni. Konektorji se tudi kombini-
rajo z modalnimi prislovi, ki izražajo sodbo ali dokaznost in zaznamujejo
stopnjo zavezanosti resničnosti tistemu, kar izjavljalec trdi. Ta stopnja za-
vezanosti predstavlja garant za sklepanje na podlagi izrečenega. Vidimo, da
v govorjenih besedilih povezovalcem sledi še utemeljevanje izrekanja. Tu
bi se lahko približali Toulminovemu modelu argumentacije in ga dopol-
nili z: jaz sem garant za to, kar izrekam. Slovenski ustrezniki za zaznamo-
valce strukturacije, na katere lahko sklepamo na podlagi analiziranih slo-
venskih avtentičnih diskurzov, so členki, ki združujejo modalno in argu-
mentacijsko vlogo.
