Page 102 - Lidija Tavčar, Homo spectator: uvod v muzejsko pedagogiko, Digitalna knjižnica, Dissertationes 3
P. 102
Homo spectator
a) obe Madoni sedita na prestolu;
b) imata otroka v naročju;
c) otrok blagoslavlja;
d) sta obe rahlo zasukani v levo
e) itd.
Njuna funkcija je v reprezentiranju »Maestà«, ki je hkrati pomen sli-
ke.
Pri drugem primeru imamo sliki Madona z otrokom C. Dolcija in Ca-
ravaggiovo Madonna dei Palafrenieri (predmeta B in B‘). Tu je izločen ele-
ment »črno ozadje« (komponenti A in A‘). Ob tem je treba prepoznati, da
se komponenti kljub formalni podobnosti razlikujeta po funkciji, ki jo ima
»črno ozadje«. Pri Dolcijevi Madoni z otrokom služi »črno ozadje« odbo-
ju barv s predstavljenih figur in je zato njegov pomen preveden v »odsotnost
ozadja«, ker ne daje tretje dimenzije. Pri Caravaggiovi Madonna dei Palafre-
nieri pa ima »črno ozadje« funkcijo »temnega ozadja«, kar razumemo kot
»nevidno« tretjo dimenzijo.
Sedaj pa si oglejmo na formalni ravni dvoje del, ki se zdita na prvi po-
gled različni in neprimerljivi. To sta Berninijev kip David in Caravaggiova
slika David (predmeta B in B‘). Imamo še dva elementa »David« (kompo-
nente A in A‘), ki imata enako funkcijo.
David je biblična oseba. V krščanski likovni umetnosti je Davido-
va ikonografija28 izredno bogata. Znotraj nje pa ločimo predvsem tri tipe:
A: pastir(ček), zmagovalec nad Goljatom (posebej David premaga Golja-
ta; David z Goljatovo glavo); B: kralj harfist; C: biblični prerok z napisnim
trakom.
V našem primeru tipa B in C odpadeta. Caravaggiov David drži Golja-
tovo glavo kot kefalofor, torej spada v tip A; umetnostni zgodovinarji pri-
pisujejo prav tako Berninijevega Davida tipu A.
28 Uvajanje ikonografske interpretacije predstavlja problem, na katerega je opozoril že Benveniste,
ko pravi: »Seveda se lahko prepozna v srednjeveškem kiparstvu neki ikonični repertoar, ki kore-
spondira z določenimi religioznimi temami in s teološkimi in moralnimi učenji. Toda to so kon-
vencionalna sporočila, produkti neke enake konvencionalne tipologije, v katerih zavzemajo figure
simbolične prostore, ki ustrezajo sorodnim reprezentacijam. Poleg tega so simbolično predstavlje-
ne scene ikonične transpozicije zgodb ali parabol in reproducirajo neko začetno verbalizacijo. Pra-
vi semiotični problem je, kako se uresniči ta transpozicija verbalne izjave v ikonično reprezentacijo,
kakšne so možne korespodence med obema sistemoma in v kakšni meri takšna konfrontacija do-
pušča doseči določitve korespodence med različnimi znaki« (O. Calabrese, v: Semiotica della pit-
tura, Milano 1980, 27).
a) obe Madoni sedita na prestolu;
b) imata otroka v naročju;
c) otrok blagoslavlja;
d) sta obe rahlo zasukani v levo
e) itd.
Njuna funkcija je v reprezentiranju »Maestà«, ki je hkrati pomen sli-
ke.
Pri drugem primeru imamo sliki Madona z otrokom C. Dolcija in Ca-
ravaggiovo Madonna dei Palafrenieri (predmeta B in B‘). Tu je izločen ele-
ment »črno ozadje« (komponenti A in A‘). Ob tem je treba prepoznati, da
se komponenti kljub formalni podobnosti razlikujeta po funkciji, ki jo ima
»črno ozadje«. Pri Dolcijevi Madoni z otrokom služi »črno ozadje« odbo-
ju barv s predstavljenih figur in je zato njegov pomen preveden v »odsotnost
ozadja«, ker ne daje tretje dimenzije. Pri Caravaggiovi Madonna dei Palafre-
nieri pa ima »črno ozadje« funkcijo »temnega ozadja«, kar razumemo kot
»nevidno« tretjo dimenzijo.
Sedaj pa si oglejmo na formalni ravni dvoje del, ki se zdita na prvi po-
gled različni in neprimerljivi. To sta Berninijev kip David in Caravaggiova
slika David (predmeta B in B‘). Imamo še dva elementa »David« (kompo-
nente A in A‘), ki imata enako funkcijo.
David je biblična oseba. V krščanski likovni umetnosti je Davido-
va ikonografija28 izredno bogata. Znotraj nje pa ločimo predvsem tri tipe:
A: pastir(ček), zmagovalec nad Goljatom (posebej David premaga Golja-
ta; David z Goljatovo glavo); B: kralj harfist; C: biblični prerok z napisnim
trakom.
V našem primeru tipa B in C odpadeta. Caravaggiov David drži Golja-
tovo glavo kot kefalofor, torej spada v tip A; umetnostni zgodovinarji pri-
pisujejo prav tako Berninijevega Davida tipu A.
28 Uvajanje ikonografske interpretacije predstavlja problem, na katerega je opozoril že Benveniste,
ko pravi: »Seveda se lahko prepozna v srednjeveškem kiparstvu neki ikonični repertoar, ki kore-
spondira z določenimi religioznimi temami in s teološkimi in moralnimi učenji. Toda to so kon-
vencionalna sporočila, produkti neke enake konvencionalne tipologije, v katerih zavzemajo figure
simbolične prostore, ki ustrezajo sorodnim reprezentacijam. Poleg tega so simbolično predstavlje-
ne scene ikonične transpozicije zgodb ali parabol in reproducirajo neko začetno verbalizacijo. Pra-
vi semiotični problem je, kako se uresniči ta transpozicija verbalne izjave v ikonično reprezentacijo,
kakšne so možne korespodence med obema sistemoma in v kakšni meri takšna konfrontacija do-
pušča doseči določitve korespodence med različnimi znaki« (O. Calabrese, v: Semiotica della pit-
tura, Milano 1980, 27).
