Page 58 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 58
šolsko polje, letnik xxviii, številka 1–2
čiti smrt in pustiti umreti). To je ključnega pomena tudi v etični vzgoji, saj
to utira pot za ustrezno razlago moralnosti. In končno, lahko služijo kot
orodje za (ponovno oziroma drugačno) zamišljanje, saj nam omogočajo,
da o vidikih moralnosti lahko razmišljamo na nov način ter spodbujamo
razpravo tako, da lahko presežemo predhodne predpostavke, zaveze, pred
sodke ipd. To spodbuja domišljijo učencev in jim tudi omogoča, da prese
žejo lastna globoko prepričana prepričanja (Walsh, 2011). Na ta način lah
ko tudi lažje premostimo vrzel med moralno teorijo in prakso oziroma
dejanskimi primeri. Pozorni pa moramo seveda biti na to, da je na moral
ne intuicije zlahka vplivati ter da so le-te lahko vezane na različne podme
ne, na primer na moralna načela in pravila, na podrobnosti konkretnega
primera, na povezanost z drugimi, ne-moralnimi vidiki situacije oziroma
primera ipd. (Burns in dr., 2012.)
Moralna psihologija naslavlja predvsem vprašanja o povezano
sti med moralnimi sodbami in motivacijo za delovanje in je v tem smis
lu neposredni odmev antičnega vprašanja o tem, čemu biti moralen. Gle
de na naše vsakdanje moralno izkustvo lahko izhajamo iz pripoznanja, da
nas naše moralne sodbe običajno (ali pa vsaj zelo pogosto) motivirajo, da v
skladu z njimi tudi ravnamo oziroma, v primeru nasprotja med različnimi
motivacijami, da bi ravnali v skladu z njimi ob odsotnosti drugih premis
lekov. Lahko tudi rečemo, da imajo naše iskrene moralne sodbe nad nami
razumno avtoriteto, saj nam dajejo dobre razloge, da jim v svojem delovan
ju sledimo, četudi to delovanje ni nujno v našem lastnem interesu oziro
ma četudi pred tem nismo imeli želje tako ravnati. Gotovo bi podvomi
li v iskrenost moralnih prepričanj nekoga, ki bi na primer zatrjeval, da je
določena vrsta dejanja nemoralna, hkrati pa dosledno ravnal v nasprotju s
svojimi izjavami. Vprašanje pa je, kakšna je narava te povezanosti. Del sta
lišč zagovarja, da je ta povezava notranja oziroma bistvena ter da so moral
na prepričanja neločljivo povezana z motivacijo za delovanja, medtem ko
drug del stališč razume moralnost kot takšno, da jo z motivacijo povezuje
nek zunanji dejavnik, na primer strah pred kaznijo, naše želje, nagnjenja,
interesi, naravna sočutnost z drugimi ipd. Nazadnje, moralno izkustvo
slovje podaja razumevanje kvalitativnih, izkustvenih vidikov moralnosti,
torej subjektivnih izkustev, odzivov in stanj, ki spremljajo moralno preso
janje, odločanje in delovanje (Strahovnik, 2016a).
Zaključek
Vse omenjene teme in vprašanja o naravi moralnosti so gradnik etične
vzgoje, saj se jim v okviru moralne razprave ne moremo izogniti, pogosto
– kot je to na primer v razpravi o moralnem relativizmu – pa nastopajo v
njej tudi izrecno. Zato je moralno teorijo smiselno vključiti vanjo, pose
56
čiti smrt in pustiti umreti). To je ključnega pomena tudi v etični vzgoji, saj
to utira pot za ustrezno razlago moralnosti. In končno, lahko služijo kot
orodje za (ponovno oziroma drugačno) zamišljanje, saj nam omogočajo,
da o vidikih moralnosti lahko razmišljamo na nov način ter spodbujamo
razpravo tako, da lahko presežemo predhodne predpostavke, zaveze, pred
sodke ipd. To spodbuja domišljijo učencev in jim tudi omogoča, da prese
žejo lastna globoko prepričana prepričanja (Walsh, 2011). Na ta način lah
ko tudi lažje premostimo vrzel med moralno teorijo in prakso oziroma
dejanskimi primeri. Pozorni pa moramo seveda biti na to, da je na moral
ne intuicije zlahka vplivati ter da so le-te lahko vezane na različne podme
ne, na primer na moralna načela in pravila, na podrobnosti konkretnega
primera, na povezanost z drugimi, ne-moralnimi vidiki situacije oziroma
primera ipd. (Burns in dr., 2012.)
Moralna psihologija naslavlja predvsem vprašanja o povezano
sti med moralnimi sodbami in motivacijo za delovanje in je v tem smis
lu neposredni odmev antičnega vprašanja o tem, čemu biti moralen. Gle
de na naše vsakdanje moralno izkustvo lahko izhajamo iz pripoznanja, da
nas naše moralne sodbe običajno (ali pa vsaj zelo pogosto) motivirajo, da v
skladu z njimi tudi ravnamo oziroma, v primeru nasprotja med različnimi
motivacijami, da bi ravnali v skladu z njimi ob odsotnosti drugih premis
lekov. Lahko tudi rečemo, da imajo naše iskrene moralne sodbe nad nami
razumno avtoriteto, saj nam dajejo dobre razloge, da jim v svojem delovan
ju sledimo, četudi to delovanje ni nujno v našem lastnem interesu oziro
ma četudi pred tem nismo imeli želje tako ravnati. Gotovo bi podvomi
li v iskrenost moralnih prepričanj nekoga, ki bi na primer zatrjeval, da je
določena vrsta dejanja nemoralna, hkrati pa dosledno ravnal v nasprotju s
svojimi izjavami. Vprašanje pa je, kakšna je narava te povezanosti. Del sta
lišč zagovarja, da je ta povezava notranja oziroma bistvena ter da so moral
na prepričanja neločljivo povezana z motivacijo za delovanja, medtem ko
drug del stališč razume moralnost kot takšno, da jo z motivacijo povezuje
nek zunanji dejavnik, na primer strah pred kaznijo, naše želje, nagnjenja,
interesi, naravna sočutnost z drugimi ipd. Nazadnje, moralno izkustvo
slovje podaja razumevanje kvalitativnih, izkustvenih vidikov moralnosti,
torej subjektivnih izkustev, odzivov in stanj, ki spremljajo moralno preso
janje, odločanje in delovanje (Strahovnik, 2016a).
Zaključek
Vse omenjene teme in vprašanja o naravi moralnosti so gradnik etične
vzgoje, saj se jim v okviru moralne razprave ne moremo izogniti, pogosto
– kot je to na primer v razpravi o moralnem relativizmu – pa nastopajo v
njej tudi izrecno. Zato je moralno teorijo smiselno vključiti vanjo, pose
56
