Page 185 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 185
Povzetki
Darko Štrajn
Možnosti etike v izobraževanju
Če se na vrsti področij v zadnjih desetletjih močno razraščenih edukacij
skih ved lahko opiramo na jamstvo »znanstvenosti«, na konsistentnost
metod preučevanja in na argumente na podlagi mnogovrstnih evidenc
(npr. podatkovnih, anketnih itd.), se v polju etike, ne glede na to, kako jo
kdo razume ali ne razume, soočamo z dokaj nedefiniranim transcendira
njem znanstvenosti. Ali je vedno jasno, da gre pri »etiki« za vprašanje o
odnosu z njeno določenostjo v okviru filozofije? To vprašanje že zato, ker
se je sploh postavilo, signalizira, da ne gre samo za to, da »ni jasno«, kaj je
etika, ampak da imamo opraviti z neko razširjeno temeljno nevednostjo o
njeni vpetosti v filozofijo. Etika namreč je in bo ostala filozofska disciplina
kljub temu, da jo vpletajo v vsakršne diskurze, v katerih sklicevanje na njo
prekriva temeljno dvomljivost določenosti njenega pomena. Po Badiouju
se v filozofski tradiciji še zlasti v obdobju od Descartesa do Kanta razume
vanje etike povezuje s pojmom subjekta. Ko pa je v najbolj manifestni iz
reki pri Foucaultu postalo jasno, da se je s »koncem Človeka« dokončno
zamajalo tudi razumevanje pojma subjekta, je etika iz obdobja »gospostva
subjekta« dobesedno izgubila podlago in se nadaljuje kot ideologija »člo
veka kot žrtve«. Relativizacija pojma subjekta, čigar absolutnost se zlomi
prav na točki, ko se zdi, da je dosežena, ima zgodovinsko podlago, kar lah
ko jasno uvidimo pri Nietzscheju. Če je šola kot družbeni reprodukcijski
mehanizem izpostavljena vsem premenam »družbe«, v kateri se je etika
razblinila v množico »etik«, ki jih univerzalnost klasične etike zadeva le
183
Darko Štrajn
Možnosti etike v izobraževanju
Če se na vrsti področij v zadnjih desetletjih močno razraščenih edukacij
skih ved lahko opiramo na jamstvo »znanstvenosti«, na konsistentnost
metod preučevanja in na argumente na podlagi mnogovrstnih evidenc
(npr. podatkovnih, anketnih itd.), se v polju etike, ne glede na to, kako jo
kdo razume ali ne razume, soočamo z dokaj nedefiniranim transcendira
njem znanstvenosti. Ali je vedno jasno, da gre pri »etiki« za vprašanje o
odnosu z njeno določenostjo v okviru filozofije? To vprašanje že zato, ker
se je sploh postavilo, signalizira, da ne gre samo za to, da »ni jasno«, kaj je
etika, ampak da imamo opraviti z neko razširjeno temeljno nevednostjo o
njeni vpetosti v filozofijo. Etika namreč je in bo ostala filozofska disciplina
kljub temu, da jo vpletajo v vsakršne diskurze, v katerih sklicevanje na njo
prekriva temeljno dvomljivost določenosti njenega pomena. Po Badiouju
se v filozofski tradiciji še zlasti v obdobju od Descartesa do Kanta razume
vanje etike povezuje s pojmom subjekta. Ko pa je v najbolj manifestni iz
reki pri Foucaultu postalo jasno, da se je s »koncem Človeka« dokončno
zamajalo tudi razumevanje pojma subjekta, je etika iz obdobja »gospostva
subjekta« dobesedno izgubila podlago in se nadaljuje kot ideologija »člo
veka kot žrtve«. Relativizacija pojma subjekta, čigar absolutnost se zlomi
prav na točki, ko se zdi, da je dosežena, ima zgodovinsko podlago, kar lah
ko jasno uvidimo pri Nietzscheju. Če je šola kot družbeni reprodukcijski
mehanizem izpostavljena vsem premenam »družbe«, v kateri se je etika
razblinila v množico »etik«, ki jih univerzalnost klasične etike zadeva le
183
