Page 13 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 13
predgovor
jezika postali dostopni širokim ljudskim množicam. S tem so se v Evropi
začeli pojavljati tudi zametki narodnih zavesti.
Tudi slovenska protestantika 16. stoletja (Trubar, Krelj, Bohorič in
Dalmatin), ki se poučuje in navdihuje s stiki s češkimi, književno ustvar
jalnimi, v izgnanstvu ali študijsko bivajočimi husitskimi sobrati, študenti
in profesorji na raznih nemških univerzah, je sledila temu načelu. Literarni
zgodovinar Václav Burian ugotavlja, da naj bi slovenski protestanti, zlasti
Krelj, poznali češkobratski katekizem, češkobratske kancionale in prevod
Novega testamenta, ki ga je leta 1564 izdal škof moravske Bratrske jednote,
humanist Jan Blahoslav.
Ko Martina Luthra še ni bilo na svetu, John Wycleffe, Husov prvi
vzornik v reformi Cerkve pa je že zdavnaj umrl, je bil Jan Hus znan po svo
jih zelo ostrih disputih in pridigah ter razpravah v Betlehemski kapeli sre
di stare Prage. V svojih pridigah je poudarjal, da zares pravo ljubezen do
Boga dokazuje le življenje po Kristusovem nauku. Samo človek, ki tako rav
na, je lahko Božji služabnik. Hus je bičal izprijenost duhovščine, nasproto
val je prodajanju odpustkov in podpiral obhajilo (Sveto večerjo) pod obema
podobama (kruh in vino), kar so sto let kasneje sprejele reformirane prote
stantske cerkve. V marsičem je Hus našel zgled v nazorih angleškega refor
matorja Wycleffea, ki je ravno tako učil, da Cerkev ne sme imeti posvetne
ga bogastva ter da je edini vir resnice Sveto pismo. Tako je Jan Hus pogosto
navajal Biblijo in neomajno verjel njenemu sporočilu tudi, ko so mu sodi
li v nemški Konstanci ob Bodenskem jezeru. Njegov traktat De Ecclesia (O
Cerkvi) iz leta 1413, v katerem je med drugim kritiziral razmere v takratni
Katoliški cerkvi, je bil eden glavnih razlogov procesa proti njemu. Cerkveni
zbor se z njegovimi stališči ni veliko ukvarjal, pač pa ga je proglasil za here
tika, mu odvzel vse cerkveno-duhovniške časti, ga ekskomuniciral, obsodil
na grmado ter ga predal posvetnim oblastem. Na zaslišanjih je Hus večkrat
ponovil: »Če mi boste s Pismom dokazali, da se motim, bom svoje nazore rad
spremenil.« Svojih trditev Hus ni preklical niti takrat, ko je že stal na grma
di in so mu v zameno, če si premisli, ponujali življenje.
Reformator Martin Luther je zelo cenil Husove reforme. Dobro je poz
nal njegove teološke traktate, zlasti De Ecclesia, katerega je dal prevesti v
nemščino. S Husom naj bi tako rekoč soglašal v vseh točkah: o vlogi du
hovnikov in papeža, o sveti maši in učenju o zakramentih ... Toda Luthru
ni šlo le za reformo cerkvene strukture, tako kot Husu, temveč tudi za re
formo teologije oz. ekleziologije. Za Luthra je češki reformator bil »svetnik,
ki ga je Cerkev sežgala,« ali, kot se je izrazil o Husovem teološkem traktatu
13
jezika postali dostopni širokim ljudskim množicam. S tem so se v Evropi
začeli pojavljati tudi zametki narodnih zavesti.
Tudi slovenska protestantika 16. stoletja (Trubar, Krelj, Bohorič in
Dalmatin), ki se poučuje in navdihuje s stiki s češkimi, književno ustvar
jalnimi, v izgnanstvu ali študijsko bivajočimi husitskimi sobrati, študenti
in profesorji na raznih nemških univerzah, je sledila temu načelu. Literarni
zgodovinar Václav Burian ugotavlja, da naj bi slovenski protestanti, zlasti
Krelj, poznali češkobratski katekizem, češkobratske kancionale in prevod
Novega testamenta, ki ga je leta 1564 izdal škof moravske Bratrske jednote,
humanist Jan Blahoslav.
Ko Martina Luthra še ni bilo na svetu, John Wycleffe, Husov prvi
vzornik v reformi Cerkve pa je že zdavnaj umrl, je bil Jan Hus znan po svo
jih zelo ostrih disputih in pridigah ter razpravah v Betlehemski kapeli sre
di stare Prage. V svojih pridigah je poudarjal, da zares pravo ljubezen do
Boga dokazuje le življenje po Kristusovem nauku. Samo človek, ki tako rav
na, je lahko Božji služabnik. Hus je bičal izprijenost duhovščine, nasproto
val je prodajanju odpustkov in podpiral obhajilo (Sveto večerjo) pod obema
podobama (kruh in vino), kar so sto let kasneje sprejele reformirane prote
stantske cerkve. V marsičem je Hus našel zgled v nazorih angleškega refor
matorja Wycleffea, ki je ravno tako učil, da Cerkev ne sme imeti posvetne
ga bogastva ter da je edini vir resnice Sveto pismo. Tako je Jan Hus pogosto
navajal Biblijo in neomajno verjel njenemu sporočilu tudi, ko so mu sodi
li v nemški Konstanci ob Bodenskem jezeru. Njegov traktat De Ecclesia (O
Cerkvi) iz leta 1413, v katerem je med drugim kritiziral razmere v takratni
Katoliški cerkvi, je bil eden glavnih razlogov procesa proti njemu. Cerkveni
zbor se z njegovimi stališči ni veliko ukvarjal, pač pa ga je proglasil za here
tika, mu odvzel vse cerkveno-duhovniške časti, ga ekskomuniciral, obsodil
na grmado ter ga predal posvetnim oblastem. Na zaslišanjih je Hus večkrat
ponovil: »Če mi boste s Pismom dokazali, da se motim, bom svoje nazore rad
spremenil.« Svojih trditev Hus ni preklical niti takrat, ko je že stal na grma
di in so mu v zameno, če si premisli, ponujali življenje.
Reformator Martin Luther je zelo cenil Husove reforme. Dobro je poz
nal njegove teološke traktate, zlasti De Ecclesia, katerega je dal prevesti v
nemščino. S Husom naj bi tako rekoč soglašal v vseh točkah: o vlogi du
hovnikov in papeža, o sveti maši in učenju o zakramentih ... Toda Luthru
ni šlo le za reformo cerkvene strukture, tako kot Husu, temveč tudi za re
formo teologije oz. ekleziologije. Za Luthra je češki reformator bil »svetnik,
ki ga je Cerkev sežgala,« ali, kot se je izrazil o Husovem teološkem traktatu
13
