Page 12 - Vinkler, Jonatan. 2021. »Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji. Ljubljana: Pedagoški inštitut
P. 12
»češka gos«, božji bojevniki, obstranci
učenje je spodbujalo obnovo Cerkve izključno na principih Svetega pis
ma. Iz tega temelja je izhajala tudi Augsburška veroizpoved (Confessio
Augustana, 1530). Kot se je pokazalo pozneje, je bil Luthrov nastop leta 1517
začetek gradnje nove cerkvene in teološke ureditve ene izmed vidnih kr
ščanskih cerkva, in s tem tudi formalni in pravni razhod z Rimskokatoliško
cerkvijo. Dokončni razhod evangeličanov Augsburške veroizpovedi in
Rimskokatoliške cerkve so predstavljali rezultati Tridentinskega koncila.
V zahodni in srednji Evropi sta se tako dokončno (iz)oblikovali dve veliki
krščanski skupnosti – katoliška in protestantska.
Pomemben Luthrov predhodnik v reformi Cerkve je bil češki magi
ster lepih umetnosti, teolog, duhovnik in pridigar Jan Hus, privrženec an
gleškega reformatorja Johna Wycleffea. Hus je v deželah češke krone na
prelomu 14. in 15. stoletja izrekal zelo močno kritiko srednjeveške Cerkve,
njenih struktur in verskega nauka. Tako lahko rečemo, da se zgodovinska
reformacija v srednji Evropi začne pri Slovanih, z Janom Husom na Češkem.
Češka srednjeveška država je že v 13. in 14. stoletju postajala politi
čna, gospodarska in kulturna velesila Evrope. Kralji z močnim plemstvom,
Cerkvijo (škofija leta 973, nadškofija od leta 1344) in vojsko so v večjezi
čni, mednarodni Pragi poosebljali pravni red, nadzorovali državno admi
nistracijo, skrbeli za utrditev in širitev države; v samostanskih središčih pa
so bile šole za vzgojo duhovnikov in državi potrebnih kadrov.
Učenje Jana Husa je temeljilo na Svetem pismu. Za Husa je bila Biblija
najvišja avtoriteta, ki je bila nad teologijo in nad krščanskim življenjem.
Na temelju Svetega pisma je Hus kot edino glavo Cerkve priznaval Jezusa
Kristusa, kar pomeni, da je bilo Husovo učenje posebej usmerjeno na vero
učno področje, toda njegovo delo se je pomembno dotaknilo tudi narod
nega in jezikovnega področja. Pripisujejo mu avtorstvo reforme češkega je
zika. Jan Hus je v praksi udejanjil moč in pomembnost maternega jezika pri
bogoslužnem obredu, ki sta ga že več kot 500 let pred njim odkrila »slovan
ska blagovestnika« – Ciril in Metod. Temelj njunega poslanstva je bilo šir
jenje Božje besede v slovanskem jeziku in opravljanje slovanske liturgije pri
bogoslužjih v Velikomoravski. Solunska brata sta ugotovila, da bodo ljudje
krščansko vero lahko sprejeli le, če bo ta širjena v njim razumljivem jeziku.
Na enak način je učenje Jana Husa spodbudilo začetek procesa, ki je pome
nil ponarodelost kulture na Češkem. Češki jezik je postopoma izrinil latin
ščino ne samo iz književnosti, ampak tudi iz bogoslužnega področja, ki je
bilo v domeni latinščine. Biblija in verska pesem sta po zaslugi maternega
12
učenje je spodbujalo obnovo Cerkve izključno na principih Svetega pis
ma. Iz tega temelja je izhajala tudi Augsburška veroizpoved (Confessio
Augustana, 1530). Kot se je pokazalo pozneje, je bil Luthrov nastop leta 1517
začetek gradnje nove cerkvene in teološke ureditve ene izmed vidnih kr
ščanskih cerkva, in s tem tudi formalni in pravni razhod z Rimskokatoliško
cerkvijo. Dokončni razhod evangeličanov Augsburške veroizpovedi in
Rimskokatoliške cerkve so predstavljali rezultati Tridentinskega koncila.
V zahodni in srednji Evropi sta se tako dokončno (iz)oblikovali dve veliki
krščanski skupnosti – katoliška in protestantska.
Pomemben Luthrov predhodnik v reformi Cerkve je bil češki magi
ster lepih umetnosti, teolog, duhovnik in pridigar Jan Hus, privrženec an
gleškega reformatorja Johna Wycleffea. Hus je v deželah češke krone na
prelomu 14. in 15. stoletja izrekal zelo močno kritiko srednjeveške Cerkve,
njenih struktur in verskega nauka. Tako lahko rečemo, da se zgodovinska
reformacija v srednji Evropi začne pri Slovanih, z Janom Husom na Češkem.
Češka srednjeveška država je že v 13. in 14. stoletju postajala politi
čna, gospodarska in kulturna velesila Evrope. Kralji z močnim plemstvom,
Cerkvijo (škofija leta 973, nadškofija od leta 1344) in vojsko so v večjezi
čni, mednarodni Pragi poosebljali pravni red, nadzorovali državno admi
nistracijo, skrbeli za utrditev in širitev države; v samostanskih središčih pa
so bile šole za vzgojo duhovnikov in državi potrebnih kadrov.
Učenje Jana Husa je temeljilo na Svetem pismu. Za Husa je bila Biblija
najvišja avtoriteta, ki je bila nad teologijo in nad krščanskim življenjem.
Na temelju Svetega pisma je Hus kot edino glavo Cerkve priznaval Jezusa
Kristusa, kar pomeni, da je bilo Husovo učenje posebej usmerjeno na vero
učno področje, toda njegovo delo se je pomembno dotaknilo tudi narod
nega in jezikovnega področja. Pripisujejo mu avtorstvo reforme češkega je
zika. Jan Hus je v praksi udejanjil moč in pomembnost maternega jezika pri
bogoslužnem obredu, ki sta ga že več kot 500 let pred njim odkrila »slovan
ska blagovestnika« – Ciril in Metod. Temelj njunega poslanstva je bilo šir
jenje Božje besede v slovanskem jeziku in opravljanje slovanske liturgije pri
bogoslužjih v Velikomoravski. Solunska brata sta ugotovila, da bodo ljudje
krščansko vero lahko sprejeli le, če bo ta širjena v njim razumljivem jeziku.
Na enak način je učenje Jana Husa spodbudilo začetek procesa, ki je pome
nil ponarodelost kulture na Češkem. Češki jezik je postopoma izrinil latin
ščino ne samo iz književnosti, ampak tudi iz bogoslužnega področja, ki je
bilo v domeni latinščine. Biblija in verska pesem sta po zaslugi maternega
12
