Page 351 - Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju: mednarodni vidiki vzgoje in izobraževanja. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2020. Digitalna knjižnica, Dissertationes 38
P. 351
https://w w w.doi.org/10.32320/978-961-270-324-0.351-387
Povzetki ■ Summaries
Pavel Zgaga
Raziskovanje edukacije in edukacijske politike,
ali o razmerju ‘kraljev’ in ‘filozofov’
Prispevek se posveča razmerju med raziskovanjem edukacije in edukacij-
skimi politikami v sodobnosti. To razmerje je ključno pri načrtovanju, iz-
vajanju in evalviranju reform edukacijskih sistemov. Pri oblikovanju poli-
tik v sodobnih demokracijah velja načelo, da morajo temeljiti na dokazih, te
pa prinaša akademsko, »objektivno« raziskovanje. Akademski diskurz za-
gotavlja znanje, ki ga administrativni diskurz uporablja kot instrument pri
upravljanju družbenega življenja. Toda predpostavka o tem, da bi bil zara-
di tega akademski diskurz obenem odrešen obveznosti upravljanja ter nad-
rejen administrativnemu diskurzu, je problematična. Koncept upravlja-
nja nima le instrumentalne, pač pa tudi substancialno dimenzijo, na drugi
strani pa je scientifikacija oblikovanja politik v moderni dobi pripeljala do
politizacije znanosti. V tem je vir mnogih protislovij, ki niso značilna le za
sedanjo dobo. Platon je potencialni konflikt med vednostjo in močjo po-
skušal rešiti s fuzijo »kralja-filozofa«, kar pa Kant mnogo kasneje zavrne z
utemeljitvijo, da tega ne gre pričakovati, pa tudi ne želeti, »ker posedova-
nje oblasti nujno kvari svobodno sodbo uma«. Tega sicer ne gre razumeti
kot klica k zapiranju v »slonokoščeni stolp«, kar pa se je v minulem stole-
tju na specifičen način dejansko zgodilo s pojavom t.i. »the disengaged aca-
demic«. V dobi populizma in post-resničnostnega sveta so se zato ta pro-
351
Povzetki ■ Summaries
Pavel Zgaga
Raziskovanje edukacije in edukacijske politike,
ali o razmerju ‘kraljev’ in ‘filozofov’
Prispevek se posveča razmerju med raziskovanjem edukacije in edukacij-
skimi politikami v sodobnosti. To razmerje je ključno pri načrtovanju, iz-
vajanju in evalviranju reform edukacijskih sistemov. Pri oblikovanju poli-
tik v sodobnih demokracijah velja načelo, da morajo temeljiti na dokazih, te
pa prinaša akademsko, »objektivno« raziskovanje. Akademski diskurz za-
gotavlja znanje, ki ga administrativni diskurz uporablja kot instrument pri
upravljanju družbenega življenja. Toda predpostavka o tem, da bi bil zara-
di tega akademski diskurz obenem odrešen obveznosti upravljanja ter nad-
rejen administrativnemu diskurzu, je problematična. Koncept upravlja-
nja nima le instrumentalne, pač pa tudi substancialno dimenzijo, na drugi
strani pa je scientifikacija oblikovanja politik v moderni dobi pripeljala do
politizacije znanosti. V tem je vir mnogih protislovij, ki niso značilna le za
sedanjo dobo. Platon je potencialni konflikt med vednostjo in močjo po-
skušal rešiti s fuzijo »kralja-filozofa«, kar pa Kant mnogo kasneje zavrne z
utemeljitvijo, da tega ne gre pričakovati, pa tudi ne želeti, »ker posedova-
nje oblasti nujno kvari svobodno sodbo uma«. Tega sicer ne gre razumeti
kot klica k zapiranju v »slonokoščeni stolp«, kar pa se je v minulem stole-
tju na specifičen način dejansko zgodilo s pojavom t.i. »the disengaged aca-
demic«. V dobi populizma in post-resničnostnega sveta so se zato ta pro-
351
