Page 86 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2017. Digitalna knjižnica, Documenta 12
P. 86
Šolski strokovnjaki v šolah srečujemo srečujemo celo vrsto učnih težav, ki
so notranje ali zunanje pogojene. Pogostost učnih težav v osnovni šoli je ocen-
jena kar na 20 % učencev (Magajna idr., 2008). Okrog 50 % otrok branje usvo-
ji z lahkoto, za okoli 20 do 30 % je branje ena izmed najzahtevnejših veščin
(Sousa, 2007). Odkrivanje nezadostno razvitih temeljnih predbralnih sposob-
nosti pred vstopom v šolo pomaga pri odpravljanju kasnejših težav pri bran-
ju (Pears idr., 2011).
Lytinen (2009) omenja, da so zgodnji kazatelji motenj branja atipično go
vorno procesiranje in motena percepcija govornih signalov (prvo leto življen-
ja), upočasnjen razvoj fonoloških veščin (tretje leto), težavni priklic govornih
odgovorov na vidni poznani dražljaj ter zapoznel razvoj in nezanimanje za
pomnjenje imen črk (po 5. letu starosti). Učenci morajo imeti razvite različne
sposobnosti pred učenjem branja, od poznavanja črk, zavedanja, da je gov-
or sestavljen iz različnih glasov, k razumevanju, da črke predstavljajo glasove,
do delovnega spomina in fonemskega razlikovanja (Goodwin, 2012). Smith
idr. (2008) so v longitudinalni študiji poleg teh sposobnosti dokazali še pov-
ezanost hitrega poimenovanja s kasnejšim bralnim razvojem. Batson-Magnu-
86 son (2010) trdi, da ima fonološki spomin močnejšo napovedno vrednost kas-
nejših bralnih težav kot poznavanje črk. Obširna analiza literature je prav tako
pokazala, da so razvite sposobnosti fonološkega zavedanja najmočneje pov-
ezane z zmožnostjo branja (Melby-Lervag idr., 2012). Fonološko zavedanje se
je izkazalo za pomembno v obliki prepoznavanja in manipuliranja glasov ter
rim (Walcott idr., 2010). Preden otroke začnemo učiti branja, morajo imeti raz-
vito sposobnost slušnega razumevanja (Aouad in Savage, 2009). S tem misli-
mo na sposobnosti slušnega zaznavanja in razločevanja (Žerdin, 2003). Marks
in Burden (2005) trdita, da do devetega leta preizkusi slušne diskriminacije na-
jbolje napovedujejo bralne težave. Prav tako je pomembno, da je razvit slušni
spomin. Slaba razvitost slednjega lahko otroku povzroča težave pri vzdrževan-
ju glasov v besedi, ki jo dekodira, in tako porabi več svojih kognitivnih izvor-
ov za dekodiranje kot za procese razumevanja (Jurišić, 2001). Slušni zaporedni
spomin in rime konsistentno kažejo najboljšo povezavo z bralno pismenostjo
pri starostih šest in let šest mesecev ter osem let (Marks in Burden, 2005). Za na-
tančno percepcijo in reprodukcijo črk ali besed je pomembna razvita sposob-
nost vidnega razločevanja (Pečjak, 1996).
Al Otaiba in Fuchs (2006) sta opazila, da se otroci z motnjo branja razlikuje-
jo od vrstnikov v verbalnem spominu, besedišču, sintaktičnem zavedanju, be
sednem segmentiranju, hitrosti besednega imenovanja in verbalni inteligent-
nosti. Lonigan idr. (2011) poudarjajo, da rezultati številnih študij kažejo na to, da
so otrokovo znanje o črkah, zavedanje o tisku, fonološko zavedanje in različni
vidiki jezika (kot so besedišče, poznavanje besed in sintaktično/gramatično za-
vedanje) zanesljivi ter neodvisni napovedniki kasnejših bralnih težav. Ziegler
idr. (2010) trdijo, da ima besedišče, ki je redko prepoznano kot unikaten de-
raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes
so notranje ali zunanje pogojene. Pogostost učnih težav v osnovni šoli je ocen-
jena kar na 20 % učencev (Magajna idr., 2008). Okrog 50 % otrok branje usvo-
ji z lahkoto, za okoli 20 do 30 % je branje ena izmed najzahtevnejših veščin
(Sousa, 2007). Odkrivanje nezadostno razvitih temeljnih predbralnih sposob-
nosti pred vstopom v šolo pomaga pri odpravljanju kasnejših težav pri bran-
ju (Pears idr., 2011).
Lytinen (2009) omenja, da so zgodnji kazatelji motenj branja atipično go
vorno procesiranje in motena percepcija govornih signalov (prvo leto življen-
ja), upočasnjen razvoj fonoloških veščin (tretje leto), težavni priklic govornih
odgovorov na vidni poznani dražljaj ter zapoznel razvoj in nezanimanje za
pomnjenje imen črk (po 5. letu starosti). Učenci morajo imeti razvite različne
sposobnosti pred učenjem branja, od poznavanja črk, zavedanja, da je gov-
or sestavljen iz različnih glasov, k razumevanju, da črke predstavljajo glasove,
do delovnega spomina in fonemskega razlikovanja (Goodwin, 2012). Smith
idr. (2008) so v longitudinalni študiji poleg teh sposobnosti dokazali še pov-
ezanost hitrega poimenovanja s kasnejšim bralnim razvojem. Batson-Magnu-
86 son (2010) trdi, da ima fonološki spomin močnejšo napovedno vrednost kas-
nejših bralnih težav kot poznavanje črk. Obširna analiza literature je prav tako
pokazala, da so razvite sposobnosti fonološkega zavedanja najmočneje pov-
ezane z zmožnostjo branja (Melby-Lervag idr., 2012). Fonološko zavedanje se
je izkazalo za pomembno v obliki prepoznavanja in manipuliranja glasov ter
rim (Walcott idr., 2010). Preden otroke začnemo učiti branja, morajo imeti raz-
vito sposobnost slušnega razumevanja (Aouad in Savage, 2009). S tem misli-
mo na sposobnosti slušnega zaznavanja in razločevanja (Žerdin, 2003). Marks
in Burden (2005) trdita, da do devetega leta preizkusi slušne diskriminacije na-
jbolje napovedujejo bralne težave. Prav tako je pomembno, da je razvit slušni
spomin. Slaba razvitost slednjega lahko otroku povzroča težave pri vzdrževan-
ju glasov v besedi, ki jo dekodira, in tako porabi več svojih kognitivnih izvor-
ov za dekodiranje kot za procese razumevanja (Jurišić, 2001). Slušni zaporedni
spomin in rime konsistentno kažejo najboljšo povezavo z bralno pismenostjo
pri starostih šest in let šest mesecev ter osem let (Marks in Burden, 2005). Za na-
tančno percepcijo in reprodukcijo črk ali besed je pomembna razvita sposob-
nost vidnega razločevanja (Pečjak, 1996).
Al Otaiba in Fuchs (2006) sta opazila, da se otroci z motnjo branja razlikuje-
jo od vrstnikov v verbalnem spominu, besedišču, sintaktičnem zavedanju, be
sednem segmentiranju, hitrosti besednega imenovanja in verbalni inteligent-
nosti. Lonigan idr. (2011) poudarjajo, da rezultati številnih študij kažejo na to, da
so otrokovo znanje o črkah, zavedanje o tisku, fonološko zavedanje in različni
vidiki jezika (kot so besedišče, poznavanje besed in sintaktično/gramatično za-
vedanje) zanesljivi ter neodvisni napovedniki kasnejših bralnih težav. Ziegler
idr. (2010) trdijo, da ima besedišče, ki je redko prepoznano kot unikaten de-
raziskovanje v vzgoji in izobraževanju danes
