Page 36 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 36
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
s hrano med njenim pohodom na Ogrsko in nato 14. septembra ob na-
stopu Zapoljskega na ogrski tron odigral vlogo sultanovega zastopni-
ka. Za tem se je uveljavil kot svetovalec in zakladničar novega ogrske-
ga kralja in mimogrede »obvladal« celo izpraznjeno škofovsko stolico
v Egru. Med kampanjo leta 1530 je turško vojsko ponovno oskrboval s
hrano ..., bil sultanova desna roka, »orator Turci« na Ogrskem in med
1530 ter 1534 tudi ogrski regent,23 njegova in Zapoljskega zgodovinska
postava pa navajata k misli, da kaže zastran zlate dobe Osmanskega ce-
sarstva – od začetka vladavine Sulejmana I. Veličastnega (1520) do tur-
škega poraza v bitki pri Dunaju (11. september 1683) – vsaj deloma pri-
trditi misli angleškega zgodovinarja Iana Almonda o »dveh verah pod
isto/eno bandero«.24 In tako v osmanski ekspanziji v Srednjo Evropo
ne ugledovati (le) muslimanskega, tj. verskega Sturm und Dranga na kr-
ščanski Okcident, temveč napredovanje turške moči na Balkanu in Ogr-
skem uzreti tudi kot posledico 1) politično, upravno in od nastopa pro-
testantske reformacije tudi versko razklanega nemškega Reicha in de-
dnih oz. priposestvovanih ozemelj posameznih pomembnejših vladar-
skih družin, npr. srednjeevropskih Habsburžanov, ter kot 2) pričakova-
ni rezultat spoprijema med dvema kot dan in noč različnima nasprotni-
koma. Pri tem kaže osmansko državo v 16. stoletju šteti za politično, dip-
lomatsko, vojaško in še kako drugače razvitejšega, superiornejšega, zago-
tovo pa do ideološko/versko drugačnega nasplošno prožnejšega in prila-
godljivejšega dvobojevalca. Tako tudi uspehov turških handžerjev in to-
pov ne velja kar a priori pripisati na rovaš verske vneme osmanskih vojš-
čakov, kajti le-ta je imela v 15. in 16. stoletju ter tudi še kasneje izhodišč-
no (v kolikor niso bili politični spori, ki so narejali Zahod še kako ran-
ljiv za turške osvojitve, načrtno inducirani s pomočjo spretne carigajske
diplomacije) kaj malo opraviti s političnimi razprtijami in homatijami
med krščanskimi oblastniki, ki so izpovedovali vero rimske cerkve. In
prav slednje – politična nehomogenost Srednje Evrope – je ob konkret-
nih spoprijemih s turško vojaško močjo odigralo bržda precej večjo vlo-
go kot pa zgolj veroizpoved bojujočih se vojska. Ob tem velja upoštevati,
da v 16. stoletju zmagovite armade »strašnega Turka« povečini tudi za-
stran moštva niso bile sestavljene le iz Osmanov, temveč je ponavadi šlo
23 Več glej v Heinrich Kretschmayr, Ludovico Gritti: Eine Monographie, Wien 1896; Ferenc Szakály, Lo-
dovico Gritti in Hungary: 1529-1534: a historical insight into the beginnings of Turco-Habsburgian rivalry,
Budapest 1995; Gabor Barta, Vural Yildirim, Gritti Ludovicus ‘un macar valiliği (1531-1534)/Ludo-
vicus Gritti, The Hungarian Governor (1531–1534), Belleten – Türk Tarih Kurumu vol. 72 (2008), no.
263, 251–293, 393–394 (ISSN 0041-4255), ter I. Almond, n. d., 153–157.
24 I. Almond, n. d., 139–180.
s hrano med njenim pohodom na Ogrsko in nato 14. septembra ob na-
stopu Zapoljskega na ogrski tron odigral vlogo sultanovega zastopni-
ka. Za tem se je uveljavil kot svetovalec in zakladničar novega ogrske-
ga kralja in mimogrede »obvladal« celo izpraznjeno škofovsko stolico
v Egru. Med kampanjo leta 1530 je turško vojsko ponovno oskrboval s
hrano ..., bil sultanova desna roka, »orator Turci« na Ogrskem in med
1530 ter 1534 tudi ogrski regent,23 njegova in Zapoljskega zgodovinska
postava pa navajata k misli, da kaže zastran zlate dobe Osmanskega ce-
sarstva – od začetka vladavine Sulejmana I. Veličastnega (1520) do tur-
škega poraza v bitki pri Dunaju (11. september 1683) – vsaj deloma pri-
trditi misli angleškega zgodovinarja Iana Almonda o »dveh verah pod
isto/eno bandero«.24 In tako v osmanski ekspanziji v Srednjo Evropo
ne ugledovati (le) muslimanskega, tj. verskega Sturm und Dranga na kr-
ščanski Okcident, temveč napredovanje turške moči na Balkanu in Ogr-
skem uzreti tudi kot posledico 1) politično, upravno in od nastopa pro-
testantske reformacije tudi versko razklanega nemškega Reicha in de-
dnih oz. priposestvovanih ozemelj posameznih pomembnejših vladar-
skih družin, npr. srednjeevropskih Habsburžanov, ter kot 2) pričakova-
ni rezultat spoprijema med dvema kot dan in noč različnima nasprotni-
koma. Pri tem kaže osmansko državo v 16. stoletju šteti za politično, dip-
lomatsko, vojaško in še kako drugače razvitejšega, superiornejšega, zago-
tovo pa do ideološko/versko drugačnega nasplošno prožnejšega in prila-
godljivejšega dvobojevalca. Tako tudi uspehov turških handžerjev in to-
pov ne velja kar a priori pripisati na rovaš verske vneme osmanskih vojš-
čakov, kajti le-ta je imela v 15. in 16. stoletju ter tudi še kasneje izhodišč-
no (v kolikor niso bili politični spori, ki so narejali Zahod še kako ran-
ljiv za turške osvojitve, načrtno inducirani s pomočjo spretne carigajske
diplomacije) kaj malo opraviti s političnimi razprtijami in homatijami
med krščanskimi oblastniki, ki so izpovedovali vero rimske cerkve. In
prav slednje – politična nehomogenost Srednje Evrope – je ob konkret-
nih spoprijemih s turško vojaško močjo odigralo bržda precej večjo vlo-
go kot pa zgolj veroizpoved bojujočih se vojska. Ob tem velja upoštevati,
da v 16. stoletju zmagovite armade »strašnega Turka« povečini tudi za-
stran moštva niso bile sestavljene le iz Osmanov, temveč je ponavadi šlo
23 Več glej v Heinrich Kretschmayr, Ludovico Gritti: Eine Monographie, Wien 1896; Ferenc Szakály, Lo-
dovico Gritti in Hungary: 1529-1534: a historical insight into the beginnings of Turco-Habsburgian rivalry,
Budapest 1995; Gabor Barta, Vural Yildirim, Gritti Ludovicus ‘un macar valiliği (1531-1534)/Ludo-
vicus Gritti, The Hungarian Governor (1531–1534), Belleten – Türk Tarih Kurumu vol. 72 (2008), no.
263, 251–293, 393–394 (ISSN 0041-4255), ter I. Almond, n. d., 153–157.
24 I. Almond, n. d., 139–180.
