Page 41 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 41
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
le celo do Linza in Regensburga. Pri tem so vojaki plenili in požigali tako
posvetno kot cerkveno imovino, odganjali ljudi v suženjstvo, spravili šte-
vilna dekleta ob dostojanstvo, pa tudi marsikatero otroško trupelce se je
znašlo nabodeno na kopjih, glas o tem pa je dosegel celo prestrašene pre-
bivalce sicer močno utrjenega Strassburga.
Strah pred Turki je tako sčasoma kot gosta megla napolnil Evropo.
Kajti v 16. stoletju sega Osmansko cesarstvo od Budima do Bagdada in
od Nila do Krima, v mreže svojega vpliva pa zajame tudi pretežni del se-
verne Afrike. Evropa je oblegana sistematično, najtežje udarce pa krščan-
ski vladarji ponavadi prejmejo na domačih tleh: 1389. bitka na Kosovem
polju, nato spoprijem pri Nikopolju (1396). 1453. pade Carigrad, kar je
na Zahodu izzvalo pravi kulturni šok. Enej Silvij Piccolomini, kasnejši
papež Pij II. (1458–1464), je tedaj zapisal: »V preteklosti smo bili tepeni
v Aziji in Afriki, torej na tujem. Toda zdaj nas bijejo v Evropi, v naši do-
movini, doma. Kdo bo morda ugovarjal, da so nekdaj Turki prišli iz Azi-
je v Grčijo, da so se Mongoli naselili v Evropi in da so Arabci zasedli del
Španije, po tem, ko so prestopili Gibraltarsko ožino, toda nikoli nismo
izgubili mesta ali kraja, ki bi bil vsaj primerljiv s Carigradom.«30
Manj ko desetletje kasneje (1461) je konec Trapezunta, 1493. so hr-
vaški plemiči poraženi v bitki pri Udbini na Krbavskem polju, »vojna
meja« pa se tako seli pred prag srednje Evrope – v Liko.31 Leta 1517 Tur-
ki zavojujejo Egipt, 1521. zasedejo Beograd, pet let kasneje so ogrski vite-
zi hudo poraženi pri Mohaču (1526), že čez štiri leta (1529) so Turki pred
Dunajem, v drugi in zadnji tretjini stoletja pa turško brodovje in vojska
zavojujeta tudi otoke v Egejskem in Sredozemskem morju. V Evropi vla-
da osmanski sultan Balkanu, pretežnemu delu Ogrske, Sedmograški ter
Grčiji, Moldavci in Vlahi mu plačujejo davek, leta 1580 pa se neka turška
enota izkrca celo v Otrantu. Po bitki pri Lepantu (1571) turški in berber-
ski gusarji redno napadajo italijansko kopno.
Michel de Montaigne, ki je v letih 1580 in 1581 popotoval po Ape-
ninskem polotoku, je v svoj popotni dnevnik zabeležil tudi naslednje
opažanje:
»Papeži, še zlasti sedanji /Gregor XIII., 1572–1585/, so dali na obrežju tukaj-
šnjega morja /Tirensko morje/ na vsakih okroglih tisoč metrov postaviti viso-
ke stolpe, da bi se pripravili na vpade Turkov, ki tukaj pogosto pristajajo celo
30 Jean Delumeau, La Peur en Occident (XIVe-XVIIIe siècles. Une cité assiégée) II, Praha 1999, 90.
31 Prvi vpad turških vojska v Belo krajino so tamkajšnji prebivalci doživeli leta 1408, tj. le dobro deset-
letje za bitko pri Nikopolju. Po padcu Bosne 1463. pa se je turška meja Kranjski približala na dobrih
sto kilometrov. Za tem je v obdobju 1469–1483 sledila največja intenziteta turških vpadov na Kranj-
sko. France M. Dolinar et al., Slovenski zgodovinski atlas, Ljubljana 2011, 94.
le celo do Linza in Regensburga. Pri tem so vojaki plenili in požigali tako
posvetno kot cerkveno imovino, odganjali ljudi v suženjstvo, spravili šte-
vilna dekleta ob dostojanstvo, pa tudi marsikatero otroško trupelce se je
znašlo nabodeno na kopjih, glas o tem pa je dosegel celo prestrašene pre-
bivalce sicer močno utrjenega Strassburga.
Strah pred Turki je tako sčasoma kot gosta megla napolnil Evropo.
Kajti v 16. stoletju sega Osmansko cesarstvo od Budima do Bagdada in
od Nila do Krima, v mreže svojega vpliva pa zajame tudi pretežni del se-
verne Afrike. Evropa je oblegana sistematično, najtežje udarce pa krščan-
ski vladarji ponavadi prejmejo na domačih tleh: 1389. bitka na Kosovem
polju, nato spoprijem pri Nikopolju (1396). 1453. pade Carigrad, kar je
na Zahodu izzvalo pravi kulturni šok. Enej Silvij Piccolomini, kasnejši
papež Pij II. (1458–1464), je tedaj zapisal: »V preteklosti smo bili tepeni
v Aziji in Afriki, torej na tujem. Toda zdaj nas bijejo v Evropi, v naši do-
movini, doma. Kdo bo morda ugovarjal, da so nekdaj Turki prišli iz Azi-
je v Grčijo, da so se Mongoli naselili v Evropi in da so Arabci zasedli del
Španije, po tem, ko so prestopili Gibraltarsko ožino, toda nikoli nismo
izgubili mesta ali kraja, ki bi bil vsaj primerljiv s Carigradom.«30
Manj ko desetletje kasneje (1461) je konec Trapezunta, 1493. so hr-
vaški plemiči poraženi v bitki pri Udbini na Krbavskem polju, »vojna
meja« pa se tako seli pred prag srednje Evrope – v Liko.31 Leta 1517 Tur-
ki zavojujejo Egipt, 1521. zasedejo Beograd, pet let kasneje so ogrski vite-
zi hudo poraženi pri Mohaču (1526), že čez štiri leta (1529) so Turki pred
Dunajem, v drugi in zadnji tretjini stoletja pa turško brodovje in vojska
zavojujeta tudi otoke v Egejskem in Sredozemskem morju. V Evropi vla-
da osmanski sultan Balkanu, pretežnemu delu Ogrske, Sedmograški ter
Grčiji, Moldavci in Vlahi mu plačujejo davek, leta 1580 pa se neka turška
enota izkrca celo v Otrantu. Po bitki pri Lepantu (1571) turški in berber-
ski gusarji redno napadajo italijansko kopno.
Michel de Montaigne, ki je v letih 1580 in 1581 popotoval po Ape-
ninskem polotoku, je v svoj popotni dnevnik zabeležil tudi naslednje
opažanje:
»Papeži, še zlasti sedanji /Gregor XIII., 1572–1585/, so dali na obrežju tukaj-
šnjega morja /Tirensko morje/ na vsakih okroglih tisoč metrov postaviti viso-
ke stolpe, da bi se pripravili na vpade Turkov, ki tukaj pogosto pristajajo celo
30 Jean Delumeau, La Peur en Occident (XIVe-XVIIIe siècles. Une cité assiégée) II, Praha 1999, 90.
31 Prvi vpad turških vojska v Belo krajino so tamkajšnji prebivalci doživeli leta 1408, tj. le dobro deset-
letje za bitko pri Nikopolju. Po padcu Bosne 1463. pa se je turška meja Kranjski približala na dobrih
sto kilometrov. Za tem je v obdobju 1469–1483 sledila največja intenziteta turških vpadov na Kranj-
sko. France M. Dolinar et al., Slovenski zgodovinski atlas, Ljubljana 2011, 94.
